Tiskane izdaje
Zakon o denacionalizaciji se izvaja že štirinajst let. Statistika pravi, da postopki potekajo počasi, praktično z neznatno hitrostjo. Ministrstvo za pravosodje, ki že štiri leta sistematično spremlja realizacijo načrtovanega načrta zaključka procesa denacionalizacije, vsake tri mesece lahko le nemočno ugotavlja, da se število pravnomočno zaključenih zadev sicer povečuje, vendar pa se istočasno število nerešenih zadev ne zmanjšuje v enaki meri. Veliko je pritožb, ki jih drugostopenjski organi ne rešujejo, pač pa jih po pravilu vračajo v ponovno reševanje organom prve stopnje. Poziv vlade, naj jih ne vračajo, ampak meritorno odločajo o njih, je zato dobrodošel. Vendar pa je treba spomniti, da je to že četrti poziv – trije doslej niso zadoščali.
Že prejšnja vlada je v času izpolnjevanja političnih kriterijev za vstop v EU sprejela načrt za dokončanje procesa denacionalizacije, po katerem bi morali biti postopki na prvi stopnji končani že pred enim letom. Leto kasneje nova vlada poziva organe, ki odločajo o denacionalizaciji, naj delo pospešijo in ga končajo najkasneje do konca letošnje jeseni. Število nerešenih zadev, še posebej na področju vračanja kmetijskih zemljišč in gozdov, dobronamerne pozive vlade postavlja na realna tla. Še posebej če verjamemo, da gre za pravno najbolj zapletene zadeve, ki jim menda niso kos niti največji pravni strokovnjaki.
Pri vsem tem pa ne gre zanemariti ugotovitve ministrstva za pravosodje, da so številni zavezanci v postopkih denacionalizacije skušali ali pa še poskušajo z vsemi sredstvi te postopke čim bolj zavleči. Škodljive posledice takšnega neodgovornega in nepotrebnega zavlačevanja denacionalizacijskih postopkov pa se kažejo v zahtevkih za povračilo škode.
V javnem interesu je, da se vsi postopki vračanja odvzetega premoženja čimprej zaključijo, saj zaradi dolgotrajnih postopkov nastajajo dodatni visoki stroški. Država bo morala na koncu poravnati škodo, ki nastaja zaradi nezmožnosti uporabljanja premoženja. Zakon o denacionalizaciji namreč določa, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja denacionalizacijskim upravičencem priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve denacionaliziranega premoženja.
