Dragocen privilegij

Otroci med podaljšanim bivanjem niso le na varnem, ampak se ta čas z njimi ukvarjajo visoko izobraženi strokovnjaki.

Objavljeno
20. november 2016 21.12
suhadolnik OŠ marija broz
Sonja Merljak
Sonja Merljak
Organizirano podaljšano bivanje v šolah je slovenska dragocenost in posebnost. V številnih državah ne morejo verjeti, da so otroci pri nas lahko v šoli do četrte, celo pete ure popoldne, in to brezplačno. Čeprav slovenski starši menimo, da nam takšna storitev »pripada«, v večini držav Evropske unije takšen servis ni brezplačen. V Franciji, denimo, so do te storitve upravičeni le v družinah, kjer sta oba starša zaposlena.

Otroci med podaljšanim bivanjem niso le na varnem, ampak se ta čas z njimi ukvarjajo visoko izobraženi strokovnjaki. Ti poskrbijo za njihovo ustvarjalno preživljanje časa, načrtujejo dejavnosti za sprostitev, pomagajo jim pri pisanju nalog in jih spodbujajo k samostojnemu učenju. V tem času otroci pojedo tudi kosilo, se družijo z vrstniki, med igro pa krepijo samozavest in samopodobo, kar je še posebej pomembno za tiste, ki se med poukom težje izkažejo.

Vse bi bilo lepo in prav, če se ne bi zapletlo pri pričakovanjih. Starši, denimo, pričakujejo, da bodo v šolah podaljšano bivanje izpeljali, kot so napovedali ob začetku leta, tudi s časom za domače naloge. Ravnatelji, da bo ministrstvo namenilo dovolj sredstev za ure njihovih učiteljev. Ti, da bodo lahko opravili pedagoško delo in da ne bodo zgolj kretničarji. Država pa – upajmo –, da učenci ne bodo tavali po cestah.

Ravnatelji so pri načrtovanju dela zagotovo pred velikim izzivom – učiteljem želijo zagotoviti ure. A pri oblikovanju vsebin in organizaciji dela je treba izhajati iz tega, kar je dobro za učenca, ne iz potreb učiteljev ali šol. Kljub temu se ponekod dogaja, kot ugotavljajo v sindikatu, da proste poletne ure ali njihov primanjkljaj zaradi manjših generacij v zadnji triadi nadomeščajo na manj primeren način – z delom v podaljšanem bivanju, ne pa, denimo, s spremstvi na izlete ali prireditve.

Ko so v Mednarodnem denarnem skladu iskali načine, kako bi lahko v naši državi še privarčevali, so bili prepričani, da je podaljšano bivanje razkošje, ki si ga težko privoščimo. Strokovnjakom jih je uspelo prepričati, da ga je vredno ohraniti; navsezadnje in v šali tudi s svojim primerom: če otroci ne bi bili v podaljšanem bivanju, sestanka v tistem trenutku ne bi bilo.

Zdaj je na starših, učiteljih, ravnateljih in strokovnjakih, da ga osmislijo in ohranijo tudi v prihodnje. Trenutno namreč velja, da je podaljšano bivanje postalo železniška postaja, učitelji pa kretničarji. V šolah se bojijo, da bo prihodnje leto še slabše. Starše že zdaj svarijo, da bo popoldansko delo z otroki v šoli še bolj oteženo, ker jim, kot ponekod pojasnjujejo, ministrstvo ne prizna dovolj ur. Toda v zavodu za šolstvo in tudi v sindikatu menijo, da krivda ni izključno na ministrstvu, ampak tudi na ravnateljih, ki bi lahko delo na šolah drugače organizirali.

Eno je jasno: če bodo pristojni iskali krivce namesto rešitev in bo zato podaljšano bivanje drselo v še večji kaos, bodo na slabšem vsi; ne le otroci, ki bodo pristali na cesti, če si starši morda ne bodo mogli privoščiti tega stroška, ampak tudi visokokakovostni pedagogi, ki v dežurnem varstvu na železniški postaji najbrž res ne bodo potrebni.