Tiskane izdaje
Maribor – Ribiški družini Maribor ni uspelo naprtiti dravskim elektrarnam (DEM) odgovornosti za množični pomor rib aprila predlani. Tožbeni zahtevek, vreden 326.996 evrov, je sodišče zavrnilo, ker ni našlo dokazov, da bi DEM eksperimentirale z dvigovanjem in spuščanjem zapornic na jezu v Melju.
»Ribiška družina bo šla do evropskega sodišča, če bo treba. To ni bitka med Ribiško družino Maribor (RDM) in dravskimi elektrarnami, to je bitka za vse vode v Sloveniji,« je nad odločitvijo okrožne sodnice Urške Kežmah razočaran predsednik RDM Bojan Javornik. Jezi ga, ker je sodišče leta 1994 po njegovih besedah v podobni zadevi razsodilo v škodo DEM.
Pomočnik direktorja DEM Srečko Bračko, ki je toženo družbo zastopal v sodni pravdi, odločitve sodišča ni hotel komentirati, saj primer še ni pravnomočno končan: »Prepričani smo, da je sodišče odločitev strokovno utemeljilo.«
Sodnica jim je verjela
Množični pogin rib se je začel 14. aprila 2013 in je trajal štiri dni. Ribiči so prepričani, da je za to odgovoren DEM, ker da je nenadzorovano, ne da bi obvestile ribiče, odpiral in zapirale zapornice. Poleg 1830 kilogramov rib, ki so jih ribiči pobrali iz reke, je zato na suhem ostalo še ogromno iker. Sezona drstenja avtohtone dravske podusti je bila namreč na vrhuncu, je pojasnil Javornik, ki pravi, da ribe med drstenjem odplavajo v plitvino in ob zaprtju zapornic ostanejo na suhem.
Za sodišče ni sporno, da se je pogin rib zgodil, je pa sodnica Kežmahova presodila, da zanj ni odgovoren DEM. Verjela je vodji proizvodnje v DEM Milanu Kirbišu, ki je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, pojasnil, da v času drsti rib, ko je pretok vode le še sto kubičnih metrov na sekundo, tega zmanjšujejo postopoma – vsakih 15 minut za 20 kubičnih metrov na sekundo do biološkega minumuma.
Sodnica je na podlagi zaslišanj prič in listinskih dokazov odločila, da je pretok na jezu v Melju ves čas znašal več kot 20 kubičnih metrov na sekundo, kot to izhaja iz vodnogospodarskega dovoljenja in koncesije. Tudi 16. aprila, ko je bil le 29 kubičnih metrov na sekundo, je bil nad dovoljenim minimalnim pretokom, dan kasneje pa se je spet povečal zaradi dotoka vode iz Avstrije.
Navedbe RDM, da se je pomor zgodil, ker DEM ni popravil in saniral hidroenergetskega sistema Zlatoličje, s čimer da je opustil dolžnost, h kateri ga zavezuje pogodba o odškodnini zaradi vpliva hidroenergetskega sistema, je sodnica zavrnila kot neutemeljene in pavšalne, ker je RDM to dokazoval zgolj s svojimi dopisi. V njih je opozarjal, da DEM s svojim delovanjem ribam povzroča škodo, da se razmere po sanaciji hidroelektrarn Zlatoličje niso izboljšale ter da bi bilo smiselno naročiti novo študijo glede upadanja ribje populacije in na podlagi ugotovitev zvišati odškodnino.
Zaradi tega sta stranki pred časom sklenili pogodbo o odškodnini za redno škodo, saj obratovanje hidroelektrarne kljub zagotavljanju vseh predpisanih standardov vpliva na ribjo populacijo, ugotavlja sodišče. Vendar je v konkretnem primeru po oceni Kežmahove vanjo zajeta škoda, ki jo je RDM utrpel med 14. in 18. aprilom predlani. Precej hude krvi med pravdnima strankama je povzročilo vprašanje, kdaj je kdo koga obveščal o težavah zaradi nizkega vodostaja. Javornik je dejal, da so DEM pravočasno obvestili o začetku drstenja, vendar je tri dni pozneje vodostaj kljub temu močno upadel, komunikacije z DEM pa ni bilo mogoče vzpostaviti.
A Bračko je na sodišču trdil, da je gospodar RDM Miran Midlil Javornika po elektronski pošti k ukrepanju pozval 14. aprila, ta pa je DEM obvestil šele dva dneva kasneje. Javornik je temu oporekal in z elektronskim sporočilom dokazoval, da je DEM o začetku drstenja obvestil 11. aprila, tri dni pred začetkom množičnega pogina. Sodišče je kot nesporno dejstvo štelo, da je Midlil Javornika o začetku drstenja rib obvestil 14. aprila, ta pa DEM dva dneva kasneje ob natanko 6.03.
