Tiskane izdaje
Cementne izdelke je prvi v Jugoslaviji izdeloval že pred 120 leti: njegovi strešniki, neprepustni za vodo, in mozaični tlakovci zobu časa neredko kljubujejo še danes. Že pred 120 leti jih je patentno zaščitil na Dunaju.
V svoji kleti v Nunski Grabi je imel za 4000 litrov vina sodov, v litmerški za 25.000, v ljutomerski za več kot 100.000 litrov. V domačem Krapju je kapaciteta njegovih hrastovih sodov znašala 14.000 litrov, v Globoki tunelska klet, ki jo je dal postaviti, ohranjena stoji še danes. Oče sedmih otrok. Liberalec, član Narodne napredne stranke. Na Murskem polju je pred stotimi leti namesto pšenice gojil bele šparglje, v avstrijskem Gradcu je imel dve restavraciji: Josip Mursa, prleški imenitnik.
»Kaj pa je na tem svetu še lepšega kot družina, topel dom in razigrani direndaj otrok v njem?« mladostno zavpije starejša dama in nekje na dnu njenih rjavih oči se utrni iskra tiste čiste, prvinske sreče. Navdušenja nad skrbno prefinjenostjo, ki se v prostranem domovanju tu pa tam meša z mogočno monumentalnostjo, ne morem skriti. Nekdanja priznana koncertna pevka in hči literata Vinka Bitenca z zanjo značilno ostrino stanjša pogled in vame naravnost zareže: »Petdeset let sva z možem vlagala, gradila in obnavljala. Trdo je delal, pokojni moj Dušan, zagnano in kvalitetno. Za naju, za družino, za naš ljubi dom.«
»Takšnega človeka še danes težko najdeš«
V kaminu zaprasketa in Marijina hči Vanja Samec, prvo ime avstrijske podružnice ameriškega podjetja Bentley Systems in njihova globalna direktorica za mostove, postreže z ingverjevim čajem. Njena mama Marija Bitenc Samec, ki je še za časa očetovega življenja dosegla, da je bilo konec druge svetovne vojne z očitkom o sodelovanju z okupatorjem po krivici zamazano ime njenega očeta oprano vsakršne krivde, Vinku Bitencu pa je bil vrnjen tudi status književnika, kmalu zatem vstane in odide, z Vanjo pa nadaljujeva pogovor o njenem prleškem pradedu Josipu Mursi. Sedemindvajsetletna Maša, najmlajša izmed treh dam, ki na obnovljeni kmetiji živijo na obrobju Celja, je tistega dne ostala v avstrijskem Gradcu. Končuje študij arhitekture.
»Si predstavljate, da je moj praded brez telefona, brez internetnih povezav ali osebnega avtomobila opravljal hkrati, in to z veliko uspešnostjo, toliko poslov? Obenem pa je potoval, imel družino in bil pri vsem še rad v debati s prijatelji v raznih društvih. Ko sem z ekipo brskala po zgodovinskih sledeh Josipa Murse, sem večkrat ostala brez besed. Je to za posameznika sploh mogoče? Takšnega človeka še danes kljub vsem zmožnostim, ki jih ponuja napredek, zelo težko najdeš in upam si trditi, da je bil moj praded ne le veliki Prlek, temveč tudi veliki Slovenec,« pove Vanja, ki je med drugim sodelovala pri gradnji znamenitega dvižnega mostu Woodrow Wilson v Washingtonu, njen oziroma podpis njene ekipe pa nosi tudi najdaljši viseči most v Južni Koreji Yi Sun Shin.
Iz spoštovanja do tradicije bosta spet zasadili trte
Svojih prleških korenin se je Vanja ves čas zavedala, pravi. Konkretneje jih je začutila po zakonu o denacionalizaciji leta 1991, ko je njen oče – arhitekt in oblikovalec Dušan Samec je poleg številnih objektov, industrijskega oblikovanja, granitnih spomenikov ipd. za zreški Unior oblikoval program Tigris, del katerega so tudi znamenite kombinirane klešče (kombinirke), za kar je prejel nagrado YU Design, takrat najvišje priznanje v industrijski serijski proizvodnji – ki je pri svojem dedku Josipu Mursi na Krapju rad preživljal otroške dni, »začel odkrivati in pridobivati dokumentacijo, ki je dokazovala lastnino leta 1948 odvzetega premoženja njegovega dedka Josipa. Šel je čez veliko kalvarijo, pregledal gore knjig in številne arhive. Prečesal je vse.«
Imetja, ki so ga Mursovim s Spodnjega Krapja leta 1948 čez noč podržavili, danes v naravi skorajda ni več: nekaj je uničenega, mnogo pozidanega. Kot spomenik velikemu Prleku na njegovi domačiji oziroma blizu lokacije, kjer je pred sto dvajsetimi leti Josip Mursa kot prvi v Jugoslaviji postavil tovarno cementnih izdelkov, stoji le mogočna, velika košata lipa. »Žal se je izteklo tako, da so se zapuščinski postopki tako dolgo zavlekli, da je oče pred koncem umrl. Vso stvar je prepustil meni, za naslednika imetja pa je določil svojo vnukinjo, mojo hčer,« pove Vanja in na kurišče naloži dvoje bukovih polen.
Zapuščinski postopki so bili končani pred tremi leti, prihodnje leto bodo Mursove potomke na pet hektarov danes že obnovljenega terena zahodne lege v znamenje spoštovanja do tradicije zasadile trto. Poteka že tudi obnova zaraščenih vinogradov v Globoki: »Moja hči Maša je na to zemljo res ponosna, in ko smo se odločali, kaj storiti s tem premoženjem, se je trdno odločila, da bomo nadaljevali vinogradniško tradicijo Mursov. Maja letos je naredila izpit za traktor, opravila je tudi že vinogradniški izpit. Veste, ona želi povezati arhitekturo oziroma dizajn z vinogradništvom. Želimo pridelovati vrhunsko vino, naš vzor bo pradedek Mursa.« Za muškat damascen (muscat damascut), ki ga je vzgajal njun pra- oziroma prapraded, sta Vanja in Maša, ki pri snovanju svoje vinske zgodbe dobivata strokovne nasvete tudi na mariborskem kmetijskem zavodu, že izvedeli, da ga v Sloveniji ni mogoče zasaditi. Bosta pa po vzoru svojega prednika sadili trte muškata in belega burgundca pa chardonnay in modri pinot in seveda šipon.
Medtem ko so na domoznanskem oddelku ljutomerske splošne knjižnice že imeli nekaj gradiva o Mursi, je prleški vizionar, kmet in gospodarstvenik na desnem bregu Mure bolj malo znan: morda tudi zato, ker kot liberalec v svojem času ni bil ravno povšeči na teh koncih triumfalnejši Katoliški narodni stranki (kasnejši Slovenski ljudski stranki). Ljutomerski župnik je, denimo, presenečeno pogledal, ko je izvedel, da je še zmeraj bleščeči tlakovec v župnišču star več kot sto let in da je bil izdelan v Mursovi tovarni.
Vanja na prireditvi ni mogla skriti solz
Ko je Vanja pred leti praznovala okrogli jubilej, je svojo družbo pogostila na vrhu Jeruzalemsko-ormoških goric, v Dvorcu Jeruzalem: »Zakaj sem se odločila za ta kraj, še danes ne vem natanko, vendar ko sem vodji restavracije Tihomirju Babiču razložila, da sem pravnukinja Murse, mi je ves navdušen začel razlagati, da pozna njegovo zgodovino, seznanil pa me je tudi z ljubiteljskim zbiralcem domoznanskega gradiva Denisom Rajem s Krapja, ki je o Mursi nabral že mnogo predmetov. Seveda smo doma o pradedku ogromno vedeli, saj je bil oče tisti, ki je o svojem dedku pripovedoval mnogo zgodb. Vendar je bilo izročilo s Krapja, od koder je bil Josip Mursa doma, še kako dobrodošlo. In tako se je začelo ...«
Knjigo o Mursi, ki jo je uredil Drago Medved, zanimivo – v format Mursove ploscice – pa oblikoval Marko Marinšek, je avtor Rado Podgorelec na ogled postavil pred dnevi, v nabito polni dvorani ljutomerske glasbene šole. Vanja na prireditvi ni mogla skriti solz, oškrobljeni s ponosom pa sta zgodovinarja, slavista in filozofa Mirana Puconjo, ki je Murso na predstavitvi knjige umestil v prostor in čas, poslušali tudi Maša in njena babica Marija.
»Zakaj je ta knjiga tako pomembna?« me vpraša Vanja in na rob mize odloži skodelico toplega ingverjevega čaja, ki ga je prinesla z drugega konca sveta. Odgovori si sama: »Zato, ker je objavila in skupaj potegnila vse dostopne podatke o rodbini Mursa. Knjiga je plačilo za očetov trud z denacionalizacijo, s katero smo sicer dobili vrnjen zgolj drobec. Najpomembnejše pa je, da s to knjigo bralcu pred oči stopi velikan Prlekije in Slovenije; človek, ki sem ga med raziskovanjem njegove zapuščine silno vzljubila. Podobna sva si, blizu sva si.«
Spoštovanje prednikov, spoštovanje življenja
Fenomen veleposestnika, vinogradnika in tovarnarja Josipa Murse je po besedah Mirana Puconje, natančnega poznavalca prleške zgodovine in miselnosti, povezan s številnimi socialnimi, političnimi in gospodarskimi premiki, ki so v habsburški monarhiji nastali v zadnjih desetletjih njenega obstoja. Poleg Mursovih nedvomno nadpovprečnih genskih sposobnosti je, pravi Puconja, tukaj pomembna še utečena rodbinska tradicija njegovih prednikov s pripadnostjo trški vrhnji plasti. Mursa, čigar osebna pojava je starejšim domačinom ostala v spominu v pogosti ježi na belem konju v smeri bližnjih goric, je s svojim življenjem po Puconjevem prepričanju že zdavnaj pred formiranjem slovenskega naroda nakazal pot k slovenski avtonomiji: tudi pri rasti konjunkture v devetdesetih letih 19. in prvem desetletju 20. stoletja so ključno vlogo, pravi Puconja, odigrali ozaveščeni in razgledani posamezniki, kakršen je bil tudi Josip Mursa.
Ko z Vanjo končava pogovor, se dan že prevesi v noč. S Sončnimi pegami, letos ponatisnjenim romanom svojega očeta v roki, predme stopi njena mama Marija. »Poštenje v življenju največ šteje. A tudi tukaj morate biti pazljivi: nikdar nikomur ne zaupajte stoodstotno. Deset odstotkov zmeraj zadržite zase,« mi zaupa in ljubeče, ponosno pogledala svojo hčer: »Mar ne, Vanja? To sem ti zmeraj govorila.« Ob takšnih ljudeh, sem premišljeval kasneje, na poti domov, se res ni bati za obstoj slovenstva. In, kot pravi Marija, vse se začne v družini.
