Država določa, občine in starši plačujejo

Ljubljana – Občine so lani samo za programe predšolske vzgoje namenile 245 milijonov evrov, kar je skoraj dve tretjini tega stroška. Tretjino so prispevali starši, okoli štiri odstotke pa država. Standardi in normativi, zaradi katerih je naša predšolska vzgoja v evropskem vrhu, so nočna mora občin, ki si želijo večjo fleksibilnost na tem področju. V Svizu poudarjajo, da bi se s tem kakovost javnih vrtcev zagotovo zmanjšala.

Občine so lani za vrtce, z vsemi investicijami vanje, namenile 345 milijonov evrov. Po zakonu morajo skrbeti za investicije ter plačevanje razlike med ceno programov in plačilom staršev. Cena programa zajema stroške zaposlenih v vrtcu, materiala in storitev ter prehrano otrok. Starši so za vrtčevske programe lani namenili 32,3 odstotka vseh sredstev, država bo letos dala predvidoma 15,5 milijona evrov. Gre za del (preostalo plačajo občine in starši) sredstev za drugega in nadaljnje otroke iz iste družine, ki so hkrati vključeni v vrtec.

V povprečju so občine lani za delovanje vrtcev, brez investicij, namenile 12,1 odstotka svojih proračunov. Najbolj je izstopala občina Kamnik, ki je v vrtce lani vložila kar četrtino svojega proračuna oziroma 5,2 milijona evrov. Tako velik odstotek je po besedah župana Marjana Šarca skupek več dejavnikov: »Od leta 2007 do 2010, ko so se na veliko gradila stanovanja, se je v občino priselilo okoli 3000 ljudi in kmalu se je pokazala velika potreba po vrtcih. Da lahko danes izpeljemo vse naloge, ki nam jih nalaga država ob vedno nižji povprečnini, smo odpravili dodatne subvencije v vrtcih, znižali smo pomoči ob rojstvu otroka, odpravili smo nadstandard, ki ga ljudje sicer dojemajo kot nekaj običajnega. Cena vrtca je visoka, delež vključenih otrok je velik, hkrati pa so v naših vrtcih zelo visoki standardi tudi v primerjavi s Skandinavijo. To so vse vzroki za tako velik odstotek za vrtec v proračunu. Občine moramo graditi vrtce, plačati jih moramo, država je še Štruklju popustila glede plač, ki jih bomo tudi mi plačali.« Šarec pri tem predlaga, naj država pregleda, katera občina plačuje več, in naj se taki občini nameni dodatek: »Nujno je treba zmanjšati birokracijo, normative, pa starši naj brez odvetnikov okoli hodijo. Ta problem je treba celostno rešiti.«

Generalna sekretarka Skupnosti občin Slovenije Jasmina Vidmar opozarja, da je težav na tem področju več: »Največji strošek financiranja vrtcev so plače zaposlenih, okoli 80 odstotkov vseh tekočih stroškov. Izjemno visoka postavka so, kadar je treba, tudi gradnje novih vrtcev, saj so standardi in normativi gradnje izjemno visoki. Sistem predšolske vzgoje je vsekakor eden najbolj normiranih sistemov v tej državi. Že z večjo fleksibilnostjo normativov in standardov, z določitvijo nekih minimalnih standardov bi se dalo marsikaj spremeniti. Občine bi tako imele možnost sprejemati odločitve na področju, ki je v njihovi izvirni pristojnosti, ne pa da bolj ali manj samo plačujejo račune.«

Razlike med občinami

Koliko bo občina (do)plačevala, je odvisno tudi od cene programa, ki jo določi občina sama. Za izračun obstaja posebna metodologija, vendar to ne pomeni, da so cene predšolske vzgoje po državi enotne. Pravzaprav se razlikujejo za več sto evrov. Na višino ekonomske cene vplivajo površina vrtca, energetska učinkovitost, kader (starost, izobrazba ...), kolikšna je vključenost otrok, razvojni oddelki itd. Višja ko je cena, več bodo plačali starši in seveda tudi občina, še posebno če je v njej veliko staršev z nizkimi dohodki. Na te probleme je opozorilo tudi računsko sodišče, ki je ministrstvo pozvalo, naj prouči vzroke za tako velike razlike v cenah programov vrtcev in po potrebi spremeni metodologijo.

Na ministrstvu za javno upravo so pojasnili, da že pripravljajo novo metodologijo, kdaj bo končana in uveljavljena, še ni znano, prihranka pa bo za vseh 212 slovenskih občin tri milijone evrov. Dodali so, da je bil letos že spremenjen zakon o vrtcih, po katerem lahko občine vzpostavijo evidenco vseh upravičencev, vrednost tega ukrepa za vse občine skupaj je štiri milijone evrov.

Tega, da nekatere občine plačajo manj kot odstotek svojega proračuna za vrtce, druge pa četrtino proračuna, se dobro zavedajo na ministrstvu za izobraževanje: »Zato je ministrstvo že pred leti predlagalo spremembo formule za izračun primerne porabe.« V predlogu novele zakona o financiranju občin leta 2013 je bilo tako zapisano, da bi se upoštevalo število otrok do šest let v občini. Občine so noveli zakona zaradi drugih sprememb nasprotovale.

Varčevanje?

Vlada je letos na ogorčenje občin predlagala, da bi te opustile dodatno plačevanje za vrtce, ki ni zakonsko obvezno. Gre za plačilo stroškov, ki niso všteti v ceno programa, predvsem pa so to dodatni popusti, ki jih občine dajejo svojim občanom, da ti plačujejo manj za vrtec. Skupno so lani občine za to namenile še dodatnih, neobveznih 25 milijonov evrov. Tako jim ministrstvo za izobraževanje priznava, da so prepoznale pomen predšolske vzgoje in da bo tudi v prihodnje, tako kot v drugih evropskih državah, ta vzgoja ostala na ravni lokalnih oblasti. Še vedno pa ministrstvo in občine govorijo povsem drug jezik, ko je treba odgovoriti na vprašanje, kdo lahko vpliva na delovanje vrtca, in s tem povezano vprašanje standardov in normativov. Na ministrstvu namreč trdijo, da sistem občinam že zdaj veliko omogoča: »Občina je pristojna, da odobri vrste in število oddelkov, dolžino poslovalnega časa, vrste programov, sistematizacijo delovnih mest, odloči o uporabi povečanega normativa števila otrok v oddelkih po dva otroka itd.«

Praksa je seveda precej drugačna. Oddelki so večinoma vsi s povečanim normativom, starši si želijo vedno daljši poslovalni čas, kljub vedno novim oddelkom ali celo novim vrtcem pa je čakalna vrsta za sprejem otrok še vedno dolga. V občinah so prepričani, da bi fleksibilnejši normativi to rešili.

Generalni tajnik Sviza Branimir Štrukelj jasno opozarja, da bi s tem dobili 212 različnih standardov in poglobili socialne razlike: »Predlog, da bi določili minimalne standarde in normative, ki bi bili nižji od zdaj veljavnih in bi jih občine po svoji presoji nadgrajevale, bi neposredno poglobil razlike v kakovosti znanja, veščin in vzgoje, ki bi jih otroci v predšolskem obdobju pridobili. Bogate občine bi zagotavljale višje standarde, revnejše nižje in posledica bi bila, da bi bili otroci v obdobju, ki je ključno za uspešno izobraževalno pot, v izrazito neenakem položaju.«

Štrukelj ne vidi nobenega manevrskega prostora več za varčevanje: »Kje naj varčujemo? Pri prehrani? Pri kvadraturi, kjer že leta ne izpolnjujemo normativov? Pri zmanjšanju števila vzgojiteljic in pomočnic v oddelkih? Pri plačah, ki so se v izobraževanju od leta 2008 v primerjavi z vsemi drugimi dejavnostmi v javnem sektorju najbolj znižale? Pri povečanju števila otrok v oddelkih? Seveda se lahko odločimo – upam, da demokratično in po javni razpravi – da bomo stroške vrtcev znižali in privarčevani denar preusmerili kam drugam, a zavedati se moramo, da se s tem hkrati odločamo tudi za znižanje kakovosti in standardov v javnih vrtcih v Sloveniji.«