Tiskane izdaje
Ljubljana – Gluhi in naglušni na današnji dan, 14. november, že drugič na državni ravni praznujejo dan slovenskega znakovnega jezika, ki ga je slovenska vlada razglasila s posebnim sklepom 2. januarja lani. Letošnji dan je namenjen dostopnosti kulturnih ustanov gluhim in naglušnim.
Praznik praznujejo na dan, ko je bil leta 2002 v uradnem listu objavljen zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Gluhi imajo kljub sprejetemu zakonu še vedno zelo veliko težav, da ne morejo dostopati do vseh storitev javnih služb v svojem, znakovnem jeziku. Poudarjajo, da je zanje ta jezik prvi, slovenščina pa tuji, saj se izražajo in razmišljajo v znakovnem jeziku, zato tudi informacije potrebujejo v njem. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima določeno stopnjo okvare sluha od 7 do 10 odstotkov ljudi. V Sloveniji je okoli 1000 gluhih, ki uporabljajo znakovni jezik, približno 70.000 prebivalcev nosi slušni aparat, več kot 300 ljudi ima polžev vsadek in približno 65 prebivalcev pa je gluhoslepih in pri sporazumevanju uporablja znakovni jezik.
Posebna nalepka za ustanove z indukcijsko zanko
Letos je bila posebna pozornost usmerjena v analizo opremljenosti zgradb in prostorov javnih kulturnih ustanov z indukcijskimi zankami ter z drugimi ukrepi za izboljšanje dostopnosti kulturnih dobrin za gluhe in naglušne. Vse ustanove, ki so dostopne ljudem z okvaro sluha, bodo označene z nalepkami, ki jih je ob tej priložnosti izdala Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS).
»Če kulturni hrami niso prilagojeni gluhim s tolmačem za slovenski znakovni jezik in naglušnim z indukcijsko zanko za lažje poslušanje, so njihova vrata za gluhe in naglušne, kljub bogatemu programu, zaprta. Idealni bi bili tudi nadnapisi. V Sloveniji imamo nekaj primerov dobre prakse, ki prejmejo posebno nalepko, s katero izkazujejo, da je prostor opremljen z indukcijsko zanko. Za ostale pa je to spodbuda, da to uredijo,« je povedal sekretar ZDGNS Matjaž Juhart.
V Sloveniji raziskanih približno 3000 kretenj
Na zvezi deluje Center za razvoj slovenskega znakovnega jezika (SZJ), ki sistematično raziskuje in standardizira kretnje in izdaja različne didaktične materiale. Izdelali so nov spletni slovar s približno 3000 kretnjami. »Ker država ne zagotavlja sistemske skrbi za razvoj SZJ, je veliko dela prostovoljnega. Sodelujemo z vsemi, ki imajo poseben posluh za znakovni jezik. Vsaka država ima svoj znakovni jezik, tudi znotraj Slovenije obstajajo glede na regijo različne kretnje za isto besedo. Znakovni jezik ima svoje značilnosti, je živ in se spreminja, tako kot to velja za vse govorne jezike. Ob podatku, da desetletni otrok pozna približno 3000 gesel, v Sloveniji pa smo do sedaj raziskali približno 3000 kretenj, kaže na to, da je jezikovna opismenjenost gluhih zelo šibka. Na tem področju je potrebnega še veliko raziskovanja. Če ni jezika, ni kulture in ni identitete. In država mora po vseh standardih, mednarodnih konvencijah, ustavi in številnih zakonih zagotoviti sredstva za razvoj SZJ. Na to opozarjamo že več kot 10 let, a kaj ko nihče ne sliši. ZDGNS s Centrom za razvoj SZJ zaradi tega preko Fundacije Fiho financira razvoj SZJ in s tem nadomešča državno skrb. Sodelujemo s strokovnjaki, jezikoslovci, tolmači in drugimi raziskovalci znakovnega jezika,« razlaga Juhart.
Klicni center je velika dodana vrednost
V okviru ZDGNS deluje Združenje tolmačev za SZJ, ki olajšajo sporazumevanje med gluhimi in slišečimi. Združenje vključuje tudi klicni center za osebe z okvaro sluha. V Sloveniji je trenutno certificiranih 47 tolmačev, štirje delajo v klicnem centru. Slovenski klicni center je posebnost v Evropi, saj deluje 24 ur na dan in vse dni v letu. Kaj podobnega težko najdemo po svetu. Vendar sredstva ne omogočajo polne zaposlitve tolmačev. V danih zmožnostih in z omejenimi sredstvi klicni center presega svoje poslanstvo in je velika dodana vrednost gluhih v Sloveniji. »V času pred obstojem klicnega centra sem kot otrok gluhih staršev moral sam klicali na center za socialno delo, na svojo šolo, zdravnika in še kam. Danes se lahko gluhi s pomočjo tehnologije povežejo s klicnim centrom ter preko njega pridejo v stik tudi s policijo, trgovino in vsemi javnimi ustanovami. Do takrat to ni bilo mogoče in so gluhi morali s tolmačem ali s svojimi otroki osebno obiskovati te ustanove, ali pa so koga zaprosili, da je poklical namesto njih,« se spominja Juhart.
Treba bi bilo spremeniti pristop k izobraževanju gluhih
Prvo praznovanje dneva SZJ, ki je bilo lani, so namenili problematiki izobraževanja gluhih. Slovenski znakovni jezik pri pouku uporablja samo Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, predmeta SZJ v osnovni šoli pa ni, zato se gluhi učenci ne morejo sistematično učiti svojega maternega jezika. Kot pravi Juhart, na tem področju sodelujejo z ministrstvom za visoko šolstvo, izobraževanje in šport. Potrebna bi bila temeljita sprememba pristopa k izobraževanju gluhih. V vseh letih sodelovanja z različnimi ministrstvi pa so koraki napredka na tem področju najpočasnejši. »Občutek imamo, da je država bolj gluha od gluhih, ki so kulturna in jezikovna manjšina. Integracija oziroma inkluzija ni nujno najboljša rešitev. V tujini se je pokazalo, da gluhi otroci potrebujejo možnost izbire in med temi je tudi kakovostna šola za gluhe, v kateri je pouk v znakovnem jeziku. Ko so moji starši hodili v šolo za gluhe, so učencem vezali roke, da ne bi kretali. Danes pa počnejo podobno, le da na bolj prefinjen način; 115-letna zgodovina izobraževanje gluhih je pokazala, da so bili dosedanji ukrepi neučinkoviti. Izgleda, da bo potrebno še sto let, da se bo kaj spremenilo. Do takrat pa morda znakovnega jezika ne bo več.«
Prihodnje leto bo glavna tema financiranje razvoja SZJ
Ker država kljub sprejetemu zakonu ni uredila sistemskega razvoja in financiranja SZJ, bo prihodnje leto glavna tema dneva slovenskega znakovnega jezika problematika financiranja njegovega razvoja.
