Vsi zaposleni in upokojenci bi morali iz lastnega žepa odšteti približno štiri evre na mesec, je napovedala vodja direktorata za dolgotrajno oskrbo Klavdija Kobal Straus. Na včerajšnji okrogli mizi o premikih na tem področju je pojasnila, da imamo veliko storitev, a se srečujejo z ovirami. Ob tem, da storitve niso integrirane, je njihovo financiranje prepuščeno posamezni občini.
Da je med njimi in državo prevelik razkorak, se je strinjal Uroš Prikl, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, ki se zavzema, da morajo biti storitve enako dostopne za vse, tako v mestih kot na podeželju. Prav tako je zakon treba sprejeti čim prej, saj nas k temu silijo demografska gibanja.
»Dlje ko bomo odlašali s sistemskimi ukrepi, večje bodo potrebe. Žal se z daljšanjem življenjske dobe niso podaljšala tudi zdrava leta, zato bomo dolgotrajno oskrbo potrebovali vsi. Naloga vsakega je, da skrbi za svoje zdravje, s čimer bo čim manj časa odvisen od tuje pomoči, naloga države pa je, da nikogar ne izvzame iz teh storitev,« je komentirala Kobal Strausova. Ravno zaradi zagotavljanja enake storitve za vse potrebujemo zakon.
Na ministrstvu so naračunali, da bi za financiranje dolgotrajne oskrbe potrebovali 150 milijonov evrov, ki bi jih s posebnim prispevkom pokrili državljani.
Denar, kadri, humanost
Pogled bo treba usmeriti še k starejšim prilagojeni infrastrukturi in tehnologiji ter integraciji formalne in neformalne oskrbe. Zadnje je v Evropi kar tri četrtine, je poudaril Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka.
Lani so v Dravogradu, Celju in
Krškem
začeli
pilotni
projekt,
s katerim
preizkušajo
nove
mehanizme
in storitve na področju dolgotrajne oskrbe.
Krškem
začeli
pilotni
projekt,
s katerim
preizkušajo
nove
mehanizme
in storitve na področju dolgotrajne oskrbe.
»Ne država, ne občina, ne posameznik pri tako velikih potrebah ne more financirati dolgotrajne oskrbe. Naš cilj mora biti integracija vseh virov in deležnikov,« je dodal. Ob negotovi finančni vzdržnosti je naštel še en dejavnik, ki visi na nitki – kadre. Pri nas ni več profilov, ki bi bili pripravljeni delati v dolgotrajni oskrbi, kar je še večji problem od pomanjkanja sredstev. Med drugim je treba poskrbeti za minimalne standarde kakovosti in nadzor nad njimi.
Kaj občina da
Tanja Hodnik, vodja odseka za socialno varstvo na ljubljanski občini s 14,3-milijonskim proračunom za socialno varstvo, je naštela, katere storitve vse plačajo občine. Svojim krajanom, denimo, plačujejo od družinskih pomočnikov do pomoči na domu. Zadnjo morajo subvencionirati vsaj v višini polovice zneska, v Ljubljani zanjo odštejejo celo 80 odstotkov. Številnim pokrijejo tudi razliko med pokojnino in oskrbnino v domu za starejše.
Ker so čakalne dobe za mesto v njih nerazumno dolge, so se že večkrat obrnili na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z željo po novih zmogljivostih. Kratkoročno bi potrebovali vsaj en dodatni dom, dolgoročno pa celo štiri.
Lani so v Dravogradu, Celju in Krškem začeli pilotni projekt, s katerim preizkušajo nove mehanizme in storitve na področju dolgotrajne oskrbe. To bodo počeli do junija prihodnje leto, za zdaj pa opažajo, da predlagane rešitve iz predvidenega zakona ustrezajo potrebam občanov, hkrati so tako odkrili pomoči potrebne, ki jih doslej niso.