Država po kolesarski budnici spet zaspala

Medtem ko se gorskokolesarski turizem v slovenski soseščini razvija z velikimi koraki, pri nas v naravi vlada kaos.

Objavljeno
13. marec 2014 21.41
Urban Červek, Maribor
Urban Červek, Maribor

Ljubljana – Minister Dejan Židan je zaradi burnega odziva prepoved voženj kolesarjev v naravnem okolju umaknil iz besedila zakona o ohranjanju narave in s tem posredno pokazal, da je država brez strategije.

Formalno vožnjo v naravnem okolju ureja že zdavnaj zastarela uredba iz leta 1995, ki v praksi na terenu ne deluje. Za neurejene razmere je najbolj odgovorno pristojno ministrstvo, ki mu v vseh teh letih ni uspelo pripraviti ustreznega predpisa in vzpostaviti učinkovitega nadzora v naravi.

Leta 2014, skoraj dvajset let od sprejema te uredbe in vsaj desetletje, odkar so se v naravi zaradi divjih voženj z (predvsem motornimi) vozili začeli stopnjevati konflikti, je zadeva spet na »točki nič«.

Minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan je namreč zaradi burnega odziva turističnih delavcev in gorskih kolesarjev na predlog novele zakona o ohranjanju narave (ZON) ukazal, da se prepoved voženj kolesarjev v naravnem okolju izvzame iz besedila, in naročil pripravo posebnega predpisa, ki bo »na podlagi primerov dobrih praks iz tujine« urejal vožnjo kolesarjev v naravi.

Na vprašanje o dobrih praksah iz tujine, po katerih se bodo zgledovali, so na ministrstvu odgovorili, da se bodo »ti primeri zbrali v okviru priprave nove uredbe«. Iz odgovora je torej sklepati, da ministrstvu po vseh letih ukvarjanja s problematiko voženj v naravnem okolju ni uspelo zbrati nekaj primerov dobrih praks, ki bi jim pomagali pri pripravi za vse sprejemljivega predpisa.

Konflikti v naravi

Kdaj si lahko kolesarji in drugi obetajo novo uredbo? Ministrstvo v anonimnem odgovoru piše, da bo »minister skupino za uredbo o urejanju voženj s kolesi v naravnem okolju imenoval takoj, ko bo ZON sprejet«. Šele nato se bodo strokovnjaki lotili dela.

Do v nedoločno prihodnost prestavljenega sprejetja nove uredbe pa bo za kolesarje veljal star predpis, ki z neživljenjskimi prepovedmi in nizkimi kaznimi v praksi tako ali tako ne deluje. Za prejem uredbe je odgovoren direktorat za okolje, ki ga vodi direktorica Barbara Avčin Tržan.

Medtem pa se konflikti v naravi nadaljujejo. Največ težav sicer povzročajo motorna vozila, a se tudi gorsko kolesarstvo zaradi naraščajoče priljubljenosti srečuje s težavami; gorski kolesarji poleg naravovarstvenikov motijo tudi lastnike kmetij in gozdov.

»Po izkušnjah lastnikov zemljišč in gozdov lahko gorski kolesarji z vožnjo po neprimernem terenu (razmočenem oziroma po poteh, ki niso utrjene) ter vožnjo zunaj poti povzročijo škodo. Zato predlagamo, da se tudi zakonsko določijo območja in poti, kjer je to primerno tako za lastnika kot tudi za kolesarja. V tujini so poleti doline, kjer se pozimi smuča, polne turistov, ki kolesarijo po urejenih poteh. Od tega bi lahko imele korist tudi turistične kmetije,« so sporočili iz Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije ter kot primer navedli Avstrijo in Italijo

V TNP niso dobrodošli

Na avstrijskem Koroškem imajo 1800 kilometrov urejenih legalnih poti za gorsko kolesarjenje. »Tudi pri nas smo imeli podobno neurejene razmere kot v Sloveniji,« je povedal Peter Wrolich iz koroške turistične organizacije.

Nato so se zadeve lotili sistematično, izdali posebno brošuro s tipsko pogodbo, ki jo podpiše lastnik zemljišča z županom ali turistično organizacijo. Po tej pogodbi dobi kmet 22 centov plačila za vsak meter kolesarske poti na leto, polovico prispeva dežela Koroška.

Pogodba določa tudi, da lastnik ni v ničemer odgovoren za morebitne nezgode, hkrati pa je za morebitne odškodninske tožbe občina zavarovana za znesek do 7,5 milijona evrov. Občina, ki pogodbo podpiše, preveri tudi, ali je kolesarska pot sprejemljiva z vidika varstva narave.

»Škoda je, da se pri urejanju kolesarskih poti ni naredilo nič, saj ni v načrtu upravljanja Triglavskega narodnega parka niti ene, ki bi bila predvidena za gorsko kolesarjenje. Pomembno je, da kolesarjenje ne poslabša stanja naravnega okolja, zato bi bilo treba postaviti kriterije ranljivosti posameznih območij in na podlagi tega nekatera območja odpreti za kolesarjenje,« pravi Tine Štular iz Triglavskega narodnega parka. Opozarja tudi na konflikte pri srečanju kolesarjev in pohodnikov, ki bi morali imeti absolutno prednost pred kolesarji, v praksi pa se pešci umikajo kolesom.

Kolesarji se dobro zavedajo, da neurejene razmere škodujejo tudi njim. Pri Slovenski kolesarski mreži sodelujejo pri pripravi nove uredbe, saj želijo pokazati »zrelost oziroma pripravljenost biti partnerji pri ohranjanju narave in pri razvoju priložnosti, ki jih področje gorskega kolesarjenja ponuja«.

Po oceni komisije za turno kolesarstvo planinske zveze je gorskih kolesarjev v Sloveniji približno 200.000, po ocenah kolesarske zveze pa je cestnih kolesarjev še 200.000, skupaj torej 400.000. Zaradi intenzivne promocije v zadnjih letih na ciljnih tujih trgih število tujih kolesarjev v Sloveniji skokovito raste. »Ocenjujemo, da imajo kolesarski turisti na leto med 400.000 in 500.000 prenočitev,« je sporočila Livija Kovač Konstantinovič iz javne agencije Spirit Slovenija.