Tiskane izdaje
To je le eden od podatkov, ki smo jih lahko slišali na nedavni predstavitvi projekta »Zemeljske in betonske pregrade strateškega pomena v Sloveniji – VODPREG 2«, izvedenega za Upravo RS za zaščito in reševanje. V okviru tega razvojno-raziskovalnega projekta, ki je trajal od 18. junija leta 2015 do 31. oktobra lani, v njem pa so sodelovali strokovnjaki iz Zavoda za gradbeništvo Slovenije, Fakultete za gradbeništvo in geodezijo ter podjetij IBE in Hidrotehnik, glavna naloga ni bila še enkrat ugotoviti, kako varne so slovenske pregrade in kakšna je varnost ljudi, živečih pod njimi. Šlo je namreč za nadgradnjo projekta z naslovom »Evidentiranje in pregled stanja zemeljskih in betonskih pregrad – VODPREG«, ki so ga isti strokovnjaki izvajali od oktobra 2011 do konca leta 2012. Če je bil pred štirimi leti glavni cilj od skupaj 68 večjih pregrad, kolikor jih imamo v Sloveniji, temeljito pregledati večino najpomembnejših (tudi s potapljači so jih proučili 46), pa so z novim projektom skušali dobiti čim boljše strokovne podlage za vzpostavitev celovitega sistema upravljanja in zagotavljanja varnosti pregrad in prebivalstva v njihovem vplivnem območju.
Vzorčni primer
Na sicer precej teoretski predstavitvi je največ zanimanja pritegnil primer pregrade Loče na Šmartinskem jezeru. Tega so strokovnjaki obdelali kot vzorčnega, saj je eden tistih, ki bi imel v primeru porušitve jezu glede na gosto poseljenost v dolini precej uničujoče posledice. Ker metoda LIDAR zdaj omogoča bistveno bolj natančno določiti topografijo ogroženih območij, kot je bilo to pred dvema desetletjema, so z najnovejšimi izračuni ugotovili, da bi porušitveni val na trikilometrski poti od jezu do prepusta pod avtocesto Ljubljana-Celje pridrvel v nekoliko daljšem času, kot je bilo predvideno prej (v 18 in ne 11 minutah). Bi pa zajel nekoliko večje območje, kot so to kazali prejšnji izračuni. Poplavna voda bi bila visoka od enega do dveh metrov, odvisno pač od konfiguracije terena, prizadela pa bi del Celja in nekaj manjših naselij med njim in jezom. Ne gre namreč pozabiti, da ima Šmartinsko jezero prostornino za 6,5 milijona kubičnih metrov vode, površina zajezitve pa znaša 1,13 milijona kvadratnega metra.
Panika za zdaj odveč
Četudi je verjetnost porušitve majhna in so betonske dele prelivnega objekta v pretežnem delu sanirali, enako pa hidromehansko opremo v odvzemnem objektu, pa stanje celotne pregrade iz leta 1970 še ni docela raziskano. Glede na visoko raven talne vode v peti pregrade pa to tudi ni povsem ustrezno. Zato so predlagali, da bi v prihodnosti izvedli še pregled objektov v suhem stanju, da se ne bi zgodilo presenečenje kot pri Vogrščku (razpoke znotraj akumulacije).
Izdelali so tudi oceno potrebnih stroškov za sanacijo stanja. Ti naj bi znašali okoli 700 tisočakov, vključujejo pa tako izdelavo potrebne dokumentacije, hidrološki monitoring, ukrepe na pregradi in betonskih objektih ter predlog alarmiranja prebivalcev, živečih za pregrado. Če bi se pokazale še kakšne druge napake, pa bi sanacija lahko presegla milijon ali dva milijona evrov. Obvezno pa bi morali v nabor ukrepov, je dejal Matjaž Četina s FGG, vključiti tudi meritve dna Šmartinskega jezera na vsakih 5 ali vsaj 10 let, da bi videli, kako hitro se odvija proces zamuljevanja jezera in posledično manjša vodna prostornina.
Teoretski del
Na predstavitvi smo lahko slišali tudi, kako in zakaj so izdelali program za hitro določitev parametrov porušitvenega vala (gre za nove metode in posodobitev izračunov), navodila za izdelavo ocene hidravličnih posledic ob porušitvah pregrad in načrt, kako naj bi v prihodnje vodili evidence vodnih pregrad za vso Slovenijo. Prav tako pa so pripravili oceno poročil o hidravličnih posledicah morebitnih porušitev 16 najbolj kritičnih pregrad v Sloveniji.
Predsednik slovenskega nacionalnega komiteja za velike pregrade (SLOCOLD) dr. Andrej Širca je dejal, da je treba vse ocene možnih posledc ob porušitvah pregrad izpred leta 1996 posodobiti, saj temeljijo na zastarelih metodah, ne upoštevajo bistvenih sprememb v poselitvi, pozidanosti, infrastrukturni opremljenosti in tako niso realne – včasih so lahko preveč optimistične ali pa preveč pesimistične. Pri navodilih za izdelavo ocen hidravličnih posledic ob porušitvah pregrad pa bi najprej pregrade razvrstil v tri kategorije, zaradi razgibanega terena detaljno obdelal načine možne porušitve, natančno predpisal vsebino potrebne dokumentacije, določil način opazovanja pregrad glede na nevarnost porušitve, vse to pa vnesel v zakonodajo (doslej so male in velike pregrade zajete le v dveh pravilnikih). Še pomembneje pa bi bilo, da bi pristojni minister v zakonu o vodah določil obseg in vrste nalog, potrebnih za izvajanje nadzora nad pregradami. Tega do zdaj namreč ni storil še noben. Seveda bi bilo treba natančno, trdi Širca, določiti tudi vsa ogrožena območja.
Evidence pregrad
Mojca Ravnikar Turk iz Zavoda za gradbeništvo Slovenije je opozorila, da je ena pomembnejših nalog vodenje evidenc vodnih pregrad. Za mnoge starejše se je namreč izkazalo, da zanje dokumentacije sploh ni. Tako manjkajo projekti izvedenih del, ki jih včasih ni bilo treba delati, v marsikaterem primeru pa ni nobenih dokumentov, saj so izvajalci del propadli, z njimi pa tudi ves arhiv. Nedopustno se ji zdi, da še vedno nimamo izdelanih prednostnih nalog za sanacije in vzdrževanje vseh pregrad, temeč le parcialne načrte za posamezne. Šepa tudi vzdrževanje teh objektov (denimo akumulacija Vogršček, kjer sta se zaradi odlašanja sanacije razpok in predolgo suhega zadrževalnika že pojavila posedanje pregrade in notranja erozija). Zato je po njenem prepričanju nujno, da na ravni države poskrbimo za redno vsakoletno dopolnjevanje baze vodnih zadrževalnikov in da bi ves dokumentacijski arhiv vodili centralno na enem mestu. Vse to in skrb za nadzor nad temi podatki pa bi morala prevzeti državna direkcija za vode, je še dodala.
Državna brežbrižnost
Vse strokovne podlage, predlogi in opozorila iz projektov VODPREG 1 in 2 pa ne bodo imeli nobene vrednosti, če jih država ne bo podprla finančno, zakonodajno in kadrovsko. To pomeni, da bi morala zagotoviti dovolj denarja za nujne sanacije starih pregrad in predvsem njihovo redno vzdrževanje. Kot so zapisali že v prvem projektu VODPREG, so pregledi namreč pokazali, da je sanacija potrebna na skoraj vseh obravnavanih pregradah, rezen najnovejših. Ne gre pozabiti, da so, če izvzamemo spomeniško zaščitene idrijske klavže in posebej vzdrževane pregrade (23) na hidroelektrarnah, vse druge manjše in večje pregrade (večinoma ojezerjena akumulacijska jezera in suhi zadrževalniki) stare večinoma od 30 do 50 let, njihovo redno in sanacijsko vzdrževanje ter monitoring pa večinoma niso na primerni ravni.
Ker so te vodnogospodarske pregrade in vodni zadrževalniki večinoma zemeljske pregrade oziroma nasipi (visoki od dveh do 32 metrov) občutljivi za vodno erozijo, ekstremne padavine ali suše, ki v času gradnje niso bile predvidene, pa so vse hujše, se njihovo zanemarjanje lahko konča tudi s porušitvami pregrad. Močne in dolgotrajne padavine lahko preveč napolnijo bazene in povzročijo prelivanje mimo utrjenih prelivov, kar pa hitro povzroči velike poškodbe ali celo rušenje zemeljskih pregrad. Še huje je tam, kjer zanje sploh ni določen upravljavec (pregrada v Kočevski Reki, ki je bila zgrajena na zaprtem območju, v uradnih evidencah nima upravljavca). Tako ni niti monitoringa in meritev.
Po izračunih strokovnjakov izpred treh let bi za sanacijska dela na pregradah, ki so jih takrat pregledali, potrebovali vsaj 18 milijonov evrov (kar dve tretjini bi morali nameniti »velikim« pregradam). V ta strošek bi morali obvezno vključiti tudi ponovno uvedbo monitoringa na vseh pregradah vsaj v minimalnem obsegu. Še zlasti na nekaterih manjših, za postavitev in nadzor katerih, žal, veljajo blažja zakonska merila in so posledično v najslabšem stanju. Že takrat so ugotovili, da bi morali prej navedeni oceni naložb za zagotovitev osnovnega stanja varnosti dodati še več milijonov evrov, saj so izračun opravili le za 37 od 48 pregrad. Za 11 od njih namreč niso imeli na razpolago dovolj podatkov.
Žal smo na predstavitvi projekta VODPREG 2 od državnih predstavnikov slišali le, da država nima posluha za redno in sanacijsko vzdrževanje ter monitoring pregrad. Vsoto denarja, ki bi bila namenjena tem nalogam, so po besedah Darka Anzeljca z državnega inštituta za vode, na državni ravni »drastično« zmanjšali.
In to kljub že večkrat dokazanemu dejstvu, da vsaka poplava naredi za več deset ali sto milijonov evrov škode, kar je bistveno več, kot bi bilo treba vložiti v vzdrževanje starih pregrad (večina jih ima tudi funkcijo zadrževalnikov visokih voda in ustavljanja prvega poplavnega vala) ali celo gradnjo novih protipoplavnih akumulacijskih pregrad in suhih zadrževalnikov. Gradnjo akumulacijskih jezer so na državni ravni skoraj opustili, četudi bi lahko ob vse pogostejših sušah imeli tudi v takih obdobjih dovolj vode za namakanje ali pitje.
