Tiskane izdaje
Slovenska vlada je včeraj izpolnila prve obljube, ki so jih ministri in premier dajali zaprepadenim in obupanim ljudem v krajih, nad katerimi se je v nedeljo in ponedeljek razbesnelo neurje z viharnim vetrom in uničujočo točo. Tolikšne pozornosti vlade in njenih predstavnikov, kot so je bili deležni oškodovanci na kamniškem, zgornjesavinjskem, lenarškem in prekmurskem območju v teh dneh, ob podobnih nesrečah v preteklosti - z izjemo lanske vodne ujme v Železnikih - bržkone še ni bilo. Razumljivo. V volilnem letu in ne prav spodbudnih odstotkih, ki oblikujejo lestvico javnomnenjskih ocenjevanj uspešnosti sedanje vlade, je lahko hiter odziv s pravimi, ljudem všečnimi ukrepi pomoči prizadetim v neurjih priložnost za popravljanje ocen.
Da naravne katastrofe lahko rešujejo ali pokopljejo politike, ki v stiskah ljudi nabirajo ali izgubljajo politične točke, so izkusili že veliko bolj izkušeni vladarji držav z bistveno daljšim stažem, kot ga ima Slovenija s politiki. Ti, ki so na oblasti, in oni, ki si jo želijo (ponovno) prevzeti. Kupovanje naklonjenosti ljudstva z dajanjem ali zgolj z obljubljanjem pomoči v nesreči je zato še več kot humanitarna gesta. Toda ob lepljenju obližev na skeleče rane v obliki novcev, s katerimi bodo posamezniki lahko pokrpali streho in morda kupili novo opremo v razdejanih domovih, se ne bi smeli slepiti. Ukrepanja države z vgrajenimi mehanizmi pomoči, ki naj bi delovali ne glede na imena in strankarsko pripadnost ljudi na oblasti, ne bi smeli zamenjevati s pripravljenostjo ali nepripravljenostjo pomagati.
To, kar sta po včerajšnji seji vlade novinarjem povedala ministra, finančni in okoljski, je namreč zgolj potrdilo, da je ministrski zbor za prvo pomoč prizadetim in odpravljanje posledic divjanja narave, iskal zgolj rešitve, ki so mogoče v okviru zakonov. Finančna pomoč iz proračuna, ki ga polnimo davkoplačevalci, je vendarle omejena, uokvirjena s predpisi. Zato ne preseneča previdnost finančnega ministra in poudarjanje zakonskih podlag za zajemanje pomoči iz proračunske rezerve, za prerazporejanje denarja iz te ali one postavke ministrstev, za iskanje možnih, zakonsko dovoljenih odpustkov pri davkih. Zato tudi ne čudi priznanje drugega ministra, da so se z ukrepi pomoči na seji ukvarjali kar precej časa.
Posledice zadnjega neurja so hude, za tiste, ki jih je ujelo, tudi katastrofalne. Poškodovani objekti, uničeni pridelki, polomljeno in izruvano drevje v četrtini slovenskih gozdov so že po prvih in torej še nepopolnih ocenah razkrili vsaj za okroglih 50 milijonov evrov škode. Popravljanje uničenega v nekajminutnem divjanju narave bo drago in v najbolj uničenih gozdovih tudi dolgotrajno. Država bo že pomagala, kolikor bo lahko. Toda država smo vendar mi vsi. In denar, ki ga zdaj razdeljuje država, je naš, skupni denar. Zato ob nizanju vladnih rešitev za pomoč prizadetim težko spregledamo dejstvo, da mnogi od tistih, ki jim bomo pomagali, še niso dojeli, da bi lahko tudi sami kaj storili za zavarovanje svojega premoženja. S trdnejšo gradnjo, z manj kratkovidnega varčevanja pri materialu, z osnovnim zavarovanjem premoženja, tudi kmetijskih posevkov. Čakati na pomoč od nekoga drugega ali računati na to, da mene nesreča pač ne more doleteti, je slaba popotnica v vremensko čedalje bolj čudnih in nevarnih časih. Tudi volitve niso vsako leto.
