Državi Sloveniji ni mar za otroke

Če bi bila Slovenija socialna država, otroci ne bi bili lačni. 2535 botrov je pomagalo že 2590 otrokom.

Objavljeno
16. september 2013 21.03
Hrana, Ljubljana, 09. julija 2013
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama

Ljubljana – V Sloveniji je bilo po zadnjih, včeraj objavljenih podatkih za lani 19,6 odstotka revnih ali socialno izključenih, v revščini pa je živelo kar 16,4 odstotka slovenskih otrok. Uradni podatki za letos bodo, ko bodo na voljo, najverjetneje le še bolj alarmantni.

Da bi vsaj malo ublažili stisko otrok, so na Zvezi prijateljev mladine Moste - Polje pred tremi leti zagnali projekt Botrstvo. Doslej je botra dobilo že 2590 otrok, na dobrotnika, ki bi njim in njihovim družinam pomagal, pa jih čaka še 130, ki se jim vsak dan v povprečju pridruži še deset novih prošenj za pomoč. Ideja za projekt se je utrnila gospodarstvenici Mileni Štular, ki je k projektu povabila nekaj somišljenikov in jih zbrala ob sekretarki Zveze prijateljev mladine Moste - Polje (ZPM) Aniti Ogulin: »Pomagati želimo najbolj prikrajšanim otrokom in mladim, a projekt nima le materialne vrednosti, temveč tudi moralno, saj z njim otrokom sporočamo, da je nekomu mar zanje.«

Pobudniki in izvajalci Botrstva glasno opozarjajo na vse večjo socialno izključenost in revščino v Sloveniji, zato pozivajo državo, naj odpravi izjemno škodljive posledice veljavne socialne zakonodaje. Ogulinova: »Vsak dan je več ljudi, ki so bili še pred dvema letoma aktivni botri, zdaj pa smo morali v projekt Botrstvo vključiti njihove otroke. Žalostno je, da je vključenih vedno več otrok zaposlenih staršev, ki jih s svojim zaslužkom ne morejo več preživeti. Glede na zgodbe našega vsakdana lahko zatrdim, da Slovenija ni več socialna država. Projekt Botrstvo kaže, kako slabo skrbi za najšibkejše. Revščina ne sme biti stigma, postati mora izziv za državo. Ni dopustno, da eksistenčne usode množice ljudi prepušča civilni družbi in dobrotnikom. Ni prav in ni pošteno, da tisti, ki so jih ljudje izvolili, niso v njihovi službi, ampak skrbijo le zase. Čas je, da v spremembe socialne zakonodaje vrnemo zaščitne elemente, ki so veljali do začetka leta 2012.«

Botrstvo je postalo še bolj odmevno z Valom 202, ki je v domove prenesel osebne stiske otrok. Novinarka Jana Vidic, ki na Valu 202 bdi nad projektom, pravi: »Sploh si nismo predstavljali, kako pošasten je obseg revščine in v kakšni stiski živijo družine, kako zelo gre zares – koliko hladilnikov je praznih, v koliko stanovanjih so radiatorji mrzli, koliko otrok ponoči ne spi, ker prisluškujejo, ali so pri vratih že ljudje, ki jim bodo vse odnesli ali jih deložirali. Predvsem pa si nismo predstavljali, da bodo potrebovali botre, da bi jim zagotovili vsaj en obrok na dan.«

Zbranih že več kot 1.300.000 evrov

Za projekt Botrstvo so doslej zbrali že več kot 1.300.000 evrov. S tem denarjem je 2535 botrov učinkovito pomagalo že 2590 otrokom, a vsak dan pride vsaj deset novih vlog. Botrstvo se je začelo 31. maja 2010, še bolj odmevno pa je postalo z Valom 202, saj je v domove prenesel osebne stiske otrok.

Novinarka Jana Vidic poudarja, da je prerasel pričakovanja in postal nekakšno družbeno gibanje: »Osnovni cilj je bil otrokom iz revnejših družin pomagati do boljšega standarda, odpirati vrata do možnosti razvijanja različnih talentov, sodelovanja v obšolskih dejavnostih ali do drugih vrst pomoči, ki jim jih starši ne morejo privoščiti.«

A kot pripoveduje Vidičeva, so zelo hitro ugotovili, da so razmere nepredstavljivo težje, da so slovenski otroci lačni. »Razsežnosti in globine posledic, ki jih revščina pušča na otrocih, so pretresljive. Lakota doma in v šoli – to je prvi šok. Drugega prinese spoznanje, kako jih revščina paralizira, onemogoča razvoj, kako jim brezizhodnost jemlje energijo in podira odnose v družini, kako pekoče rane jim povzročajo sošolci z zaničevanjem in izločanjem ter kakšne strategije uporabljajo družine, da bi navzven skrile stisko. In vsaj tako kot spopadanje s temi družinami v njihovih domovih je pretresljivo spoznanje, da je socialni sistem v segmentu otrok nevreden svojega imena. Vse težje prenašam sprenevedanje odgovornih, da teh problemov ni ali da so zgolj izjema in prelaganje odgovornosti na starše. Tudi če so ti naredili kakšno potezo, ki je pripomogla k hitrejšemu padanju družine v brezno, bi sistem moral uvideti, da so otroci nedolžne žrtve te krize, da bo račun za njihovo sedanje pomanjkanje kmalu prišel in bo merljiv tudi v zveličavnih evrih. Morali bi najti načine za neposredno pomoč in moralno oporo, ki je zaradi zlomljenih, obupanih, vse bolj nefunkcionalnih družin doma ne dobijo. Vse več je staršev, ki razmišljajo le še o tem, kako trpljenje za zmeraj končati.«

Strokovne službe osnovnih šol, vrtcev, zdravstvenih domov in centrov za socialno delo pa organizatorjem sporočajo imena otrok, ki nujno potrebujejo pomoč. Vključeni so otroci od rojstva do 18. leta, izjemoma tudi starejši, če so v izobraževalnem procesu in imajo zdravstvene ali razvojne težave. Izbor opravi komisija za humanitarna vprašanja in upošteva prednostna merila, med drugim število otrok v družini, bolezni, družinske tragedije, izključenost otrok, slabe družinske in bivalne pogoje.

Vsakemu otroku poiščejo botra, ki se zaveže v njegov sklad vsak mesec prispevati (vsaj) 30 evrov, kar mnogim zagotovi kos kruha in lonček mleka na dan. Ves mesec. Sredstva, ki jih občasno prispevajo donatorji, se stekajo v skupni sklad, iz njega pa pomagajo otrokom, ki še nimajo svojih botrov. Tudi donacije za družine, predstavljene v zgodbah Vala 202, se zbirajo v botrskem skladu pod individualnimi sklicnimi številkami, skupaj s prispevki donatorjev meseca, posameznikov in podjetij, ki darujejo poljubne vsote. S sredstvi iz sklada pokrijejo predvsem stroške otrok za počitnice, šolo v naravi, tabore in ekskurzije. Če je stiska v družini velika, seveda prispevajo tudi za učno pomoč in osnovne potrebe.

Stigma nad otroki vse večja

Otroci postanejo del projekta Botrstvo šele takrat, ko njihovi starši ali skrbniki priložijo odločbe centrov za socialno delo in posebno potrdilo verodostojne osebe, ki jamči za resničnost opisanih razmer. »Tako zagotovimo, da gre denar v celoti v prave roke,« poudarja Štularjeva.

Družina otroka, za katerega je sklenjeno botrstvo, nima podatkov o dobrotniku, boter pa prejme pravo ime otroka, kraj bivanja in na kratko opisane življenjske razmere in stanje otroka, ki mu botruje. Ogulinova pojasni: »Zaradi varnosti otroka se stik z botri ne vzpostavlja. Stigma nad otroki, ki jim starši ne morejo nuditi dovolj, je v Sloveniji vse večja, razslojevanje je preseglo vse meje. Na začetku smo botra in otroka povezovali osebno, pa se ni obneslo.«

Vse botrice in botri kadar koli lahko vpogledajo v stanje in porabo sklada za svojega varovanca ter v delovanje skupnega sklada. Vključitev v projekt je zelo preprosta. Na www.boter.si je na voljo elektronski obrazec, ki ga je treba izpolniti in skupaj s podpisano pristopno izjavo po elektronski pošti poslati na naslov ZPM. Če se zgodi, da boter pozneje ne more več nakazovati denarja, lahko od dogovora kadar koli odstopi, brez vsakršnih zapletov in posledic. Kdor pa zmore več, lahko botruje tudi dvema varovancema.

»Projekt je zelo transparenten. Do zadnjega evra. Je pa z njim seveda tudi nekaj stroškov. Zaposlena je ena oseba, ki ima občasno študentsko pomoč. Vsi drugi pomagajo prostovoljno. Stroški znašajo le šest odstotkov donacij, plačani pa so izključno iz sredstev, ki jih v sklad nakažejo Donatorji meseca na Valu 202. Vsa nakazila, namenjena družinam in otrokom, so v celoti, brez odbitka, porabljena za izboljšanje njihovih življenj. Družina jih ne dobi v roke, ampak so v dogovoru z njo premišljeno in načrtovano porabljena za najnujnejše potrebe,« pojasni pobudnica in nadzornica projekta.