Dušan Merc o učinkovitosti šolstva: Že dvom o sistemu 
je politični samomor

Ljubljana – Znanje slovenskih šolarjev je povprečno, čeprav v šolstvo vlagamo nadpovprečno veliko javnega denarja. Podobne učne rezultate namreč dosegajo tudi otroci v drugih državah OECD, ki šolstvu namenjajo manj denarja. To že nekaj časa vemo, a završalo je pred kratkim, ko je OECD o tem objavil poročilo in priporočila za racionalizacijo. Medtem ko sta minister za šolstvo Igor Lukšič in glavni tajnik sindikata vzgoje in izobraževanja Branimir Štrukelj kritična do poročila OECD, je Dušan Merc, dolgoletni ravnatelj Osnovne šole Prule, kritičen do šolstva.

O tem, zakaj doslej še nobeni vladi ni prišlo na misel, da bi kaj ukrenila v zvezi z visokimi izdatki za šolstvo, sploh glede na njegovo učinkovitost, Dušan Merc meni, da bi že samo dvom o učinkovitosti tega sistema zagotovo pomenil politični samomor.

»Tudi če ne bi imeli zelo čudaške lokalne samoupravne organiziranosti, kjer ogromno število občin sploh ne izpolnjuje osnovnih zakonskih pogojev za to, da so občine, racionalizacija ne bi uspela, ker bi kamenjali tistega, ki bi sploh kaj rekel. Ne vem, ali je kdo pomislil na to, da bi sistem reorganiziral, naredil učinkovitejšega, in če je kdo to sploh razumel kot problem – razen strokovnih služb na ministrstvu za šolstvo, ki morajo vedeti, vsaj po računih, ki jih plačujejo, da je sistem potraten. Ministri skoraj zagotovo ne, tudi zato ne, ker vsi po vrsti prihajajo iz majhnih vaških okolij in šolic, kjer so se verjetno počutili zelo dobro in imajo na vaške šole lepe spomine – bili so nedvomno odlični.«

Dušan Merc se strinja z odgovorom šolskih oblasti na poročilo OECD, da je naše šolstvo drugače organizirano kot drugod, ker otrokom ponuja prehrano, podaljšano bivanje, telovadnice – toda ali ni naša šola socialna ustanova za bogate in revne?

»V Sloveniji je transfer socialnih pomoči definiran na ministrstvu za socialo in delo. Šola je vzporeden sistem, ki tudi opravlja transfer neposredne pomoči s prehrano in učbeniki in je zaradi tega seveda drag ter tudi neučinkovit. Povsem se strinjam, da je šola socialna institucija, vendar ne v prehranjevalnem smislu, ampak da izravnava, kolikor je možno, socialne razlike, ki nastajajo zaradi družinskih razmer na področju možnosti za izobraževanje, ne pa pri prehranjevanju. Nedvomno je zdrava prehrana pogoj za vse drugo, tudi s tem se vsi strinjamo, in res je, da imamo še iz socializma ta izjemno dober sistem, ki nam ga lahko povsod zavidajo, vendar so stvari ušle iz rok. V šoli je postala prehrana oblika nasilja in vladanja in ne nekaj postranskega. Starše praviloma bolj zanima, kaj je bilo za kosilo, kakor kakšen je program in kako se izvaja.«

Merc še meni, da ni gospodarno imeti toliko majhnih šol: »Poseben pregled bi bil potreben v korelaciji majhna šola – razdrobljen sistem in uspešnost izvedbe programa. Pokazal bi, zakaj učenci v Prekmurju zaostajajo pri vseh kazalnikih.«

Slovenska šola je med drugim izvirna tudi po tem, da je v razredih na eni strani veliko število otrok s posebnimi potrebami, na drugi strani pa veliko število nadarjenih otrok. Posebnost pa je tudi fanatično zaščitništvo staršev do otrok in njihovo pretirano vmešavanje v šolo, tako da ima šola z njimi večje probleme kot z otroki.

Pogovor z Dušanom Mercem objavljamo v štirinajstdnevniku Pogledi, ki izide jutri.