Tiskane izdaje
Ljubljana – Trendi na trgu dela in izboljšanje socialnega dialoga sta dva od ključnih izzivov, ki si jih je za svoj mandat določila nova predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Lidija Jerkič. Nasledila bo Dušana Semoliča, po 26 letih na čelu največje sindikalne organizacije pri nas.
Semolič: Nova presednica je že od začetka izstopala
Delegati ZSSS so danes na kongresu v ljubljanskem Cankarjevem domu volili novo vodstvo, obravnavali program dela za naslednje mandatno obdobje in za novo predsednico potrdili Lidijo Jerkič. Dosedanja predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei) je bila edina kandidatka. Njen predhodnik je v intervjuju za Delo pred kratkim o njej dejal, da zelo dobro pozna organizacijo, je deležna velikega zaupanja in je že od začetka izstopala kot osebnost.
Dušan Semolič, ki je bil na čelu ZSSS dlje kot katerikoli vodja politične stranke, je v svojem govoru ob slovesu napovedal, da si bodo sindikati tudi v prihodnje prizadevali za dostojno življenje slehernega delavca. V 26 letih sta, po njegovih besedah, dve obdobji posebno težki: leta po osamosvojitvi, ko so najhujše posledice tranzicije občutili prav delavci, ter od leta 2008 do zdaj. »Vsa teža neoliberalne politike, ki si je prilastila demokratične institucije, te pa so izvajale pritisk in tako reševale pohlep kapitala, se je zgrnila na delavstvo,« je povedal.
Delodajalske organizacije zanemarjajo vlogo delovne sile in krivično predlagajo odpravo dodatkov za delovno dobo, znižanje bolniških nadomestil in odpravo plačanega odmora. Kritičen je do trditev delodajalskih organizacij, da so delavci preveč varovani, in poudaril, da sindikati ne bodo dopuščali zniževanja pravic redno zaposlenih delavcev na raven prekarnih. Te pa je pozval, naj se jim pridružijo v sindikalnem boju.
Veliko izzivov
ZSSS sestavlja 22 sindikatov, število njihovih članov pa se v zadnjih letih zmanjšuje. Statistike kažejo, da je bilo ob osamosvojitvi včlanjenih več kot pol milijona delavcev, natančnih podatkov o tem, koliko jih je, ni bilo mogoče dobiti. Na sindikalni strani je bilo mogoče slišati številke blizu 300.000, drugod pa smo zasledili tudi ocene o pol manjšem številu, okoli 150.000. Med vzroki za zmanjšanje so gotovo spremenjene razmere na trgu dela, kjer je vse več mladih v prekarnih razmerjih, zaposleni v manjših podjetjih se ne združujejo v sindikate, nekaterih industrijskih panog, kjer so bili sindikati nekoč močni, pa preprosto ni več. Prav množični prekarni razred je eden večjih izzivov za sindikate.
»Trdno sem prepričan, da bi bilo življenje precej slabše, če sindikatov ne bi bilo. Nobena delavska pravica ni dana od ne vem koga. Kdor misli, da je kaj podarjeno in večno, živi v nekem drugem svetu, ki ga že dolgo ni več,« meni Semolič, ki ocenjuje, da so marsikaj dosegli, tudi odpravo zakona o zamrznitvi plač in ustavitev predloga o uvedbi enotne davčne stopnje. »Bil pa tudi kak neuspeh. Če pogledam, s čim bi se morali odločneje spopasti, je to kalvarija pri odpravljanju družbenega premoženja.«
