Tiskane izdaje
V soboto se je začel Teden parade ponosa, tokrat še s prazničnim pridihom, saj letos slovensko gibanje LGBT (lezbijke, geji, bi- in transseksualci) praznuje že trideset let. Teden bo prek delavnic, razprav in kulturnega programa minil v opogumljanju posameznikov, da si vzamejo svobodo biti in živeti, pa tudi v pozivih po odpravi diskriminacije na vseh ravneh. Na nekaterih področjih, na primer pri posvojitvah po partnerju, se razmere kljub vsemu obračajo na bolje, je bilo slišati na včerajšnjem dnevu istospolnih družin.
Teden parade ponosa, ki se bo prihodnjo soboto končal s povorko po Ljubljani, sicer poteka pod geslom »Ja, in?«, ki med drugim sporoča, »da smo lezbijke, geji, bi- in transseksualci tukaj, da se ne umikamo, da nas je vedno več, ki za svobodo ne potrebujemo dovoljenja, zahtevamo pa enakost za vse«, je povedala predsednica Društva parada ponosa Nina Hudej. V društvu prav zato pripravljajo poziv strankam, naj podpišejo zavezo za popolno odpravo sistemske diskriminacije, čeprav jih je politika, ki po padcu družinskega zakonika na tem področju ni naredila nič, zelo razočarala. A zdaj, ob vznikanju strank, ki svoja programska izhodišča utemeljujejo na svobodomiselnosti, človekovih pravicah in liberalizmu, imajo vendarle nekaj upanja, da se bodo zavezale za popolno odpravo sistemske diskriminacije v enem letu od konstituiranja nove vlade. »Nimamo senzibilnega ustavnega sodišča, ki bi razumelo svojo vlogo pri varovanju pravic manjšin, nimamo progresivne levice, ki bi bila lahko gonilo enakosti, nimamo zakonske izenačitve partnerstev in družin, nimamo javno razkritih medijskih osebnosti,« so med drugim našteli v Društvu parada ponosa. »Na eni strani torej nimamo zakonske enakosti, na drugi strani pa nimamo vidnosti, ki je pogoj svobode. Prvo moramo zahtevati, drugo si moramo vzeti,« zato, kot pravijo, »moramo samo živeti in na vsako pripombo, gesto ali žalitev dvignjenih obrvi reči: 'Ja, in?'«
Do zdaj 15 otrok
Pa vseeno, marsikaj tudi imajo, izpovedujejo. »Imamo najstarejši filmski festival v Evropi, nevladne organizacije, lezbično knjižnico, založbe, klube in kavarno, imamo literarne nagrajence, lezbične in gejevske družine s posvojenimi otroki in dobljene pravne bitke.« Ravno na področju posvojitev po partnerju so se zadeve začele nekoliko izboljševati. Več družinam oziroma materam je že uspelo posvojiti otroka svoje partnerke. A ker oploditev samskih žensk z biomedicinsko pomočjo v Sloveniji še vedno ni dovoljena, se morajo ženske znajti po svoje; bodisi darovalce najdejo med prijatelji (najbolj zaželeni so moški, ki so že očetje, in se tako lažje odrečejo očetovski pravici in dolžnostim, ki jih očetovstvo prinaša) bodisi umetno oploditev opravijo zunaj Slovenije. Takšnih otrok je menda v Sloveniji približno 15. »Najina prva posvojitev je trajala skoraj dve leti, druga pa je bila zelo hitra, manj kot pol leta, in tudi zelo prijetna,« je povedala Maja, ki je posvojila otroka svoje partnerke po tem, ko je ta že prej posvojila njenega. »Mislim, da postopki zdaj trajajo manj kot leto dni, bolj kot od para pa je uspešnost postopka odvisna predvsem od centra za socialno delo oziroma socialnih delavcev,« je izkušnje strnila Maja. Deklico iz ZDA je uspelo formalnopravno posvojiti tudi slovensko-ameriškemu gejevskemu paru. In ta primer je bil precedens, ki »ga lahko uporabijo zdaj kadarkoli za kateri koli primer, kdor koli bi se tako odločil«, je takrat ob uspešno končanem postopku izjavil takratni minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik.
Razpršeno reševanje
Kot je povedala Barbara Rajgelj, članica organizacijskega odbora Parade ponosa, otroka, rojenega v heteroseksualni skupnosti, ki po razhodu živi pri staršu in njenem/njegovem novem partnerju(-ki), ta ne more posvojiti, saj ima njegov oče še vedno starševske pravice, torej je enostranska posvojitev (po partnerju) možna le v primeru, ko se otrok rodi v istospolni skupnosti (ko je oče neznan). »Razlike tukaj s heteroseksualnimi pari torej ni, niso pa dovoljene skupinske posvojitve – otroka brez staršev –, kot je to dovoljeno heteroseksualnim parom.« Razlike so tudi na številnih drugih področjih življenja, čeprav se zadeve zadnja leta počasi urejajo, a po posameznih pravicah, razpršenih v več različnih zakonih, ki dopuščajo takšno ali drugačno interpretacijo, a nobeden doslej ne ureja neregistriranih istospolnih partnerstev. »Tako so na nekaterih centrih za socialno delo brez večjih težav uredili posvojitev po partnerju, na nekaterih pa so jih zavrnili, saj se opirajo na zakonodajo iz leta 1976 in ta ne določa eksplicitno, da imajo tudi partnerji v istospolnih razmerjih pravico do posvojitve. Za interpretacijo je leta 2010 poskrbelo vrhovno sodišče, ki je presodilo, da druga oseba lahko posvoji otroka, če ta živi s staršem. Nikjer ni zapisano, da mora biti drugi starš drugačnega spola. Tudi evropsko sodišče za človekove pravice je na primeru iz Avstrije odločilo, da če je nevezanim heteroseksualnim parom dovoljeno posvojiti partnerjevega otroka, je treba to omogočiti tudi istospolnim partnerjem.«
S pravdanjem do pravic
Pri nas nastajajo težave predvsem zato, ker istospolna skupnost ni izenačena s heteroseksualno zakonsko in zunajzakonsko skupnostjo – zadnji dve, kot že zapisano, ureja zakon o družinskih razmerjih iz leta 1976, medtem ko istospolne skupnosti ureja šele leta 2005 sprejeti zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti. »A ta, pa še to le v zelo omejenem obsegu, ureja le registrirana partnerstva, ne pa tako imenovanega koruzništva. Registriranim parom, okoli 60 jih je, daje pet pravic: dedovanje, preživljanje, skupno premoženje, stanovanjsko varstvo in obiske v bolnišnicah. A če partner ostane brez službe, ne more biti zdravstveno zavarovan po partnerju, niti njegov otrok iz prejšnjega zakona ne, če živijo skupaj, registracija gor ali dol. Neregistrirani pa v nasprotju s heteroseksualnimi 'koruzniki' nimajo pravic. Razen v enem primeru je ustavno sodišče pritožnici po partnerkini smrti pritrdilo, da ima tudi neregistriran partner(-ka) pravico do dedovanja.« Mimogrede, pred ustavnim sodiščem (US) je tudi zahteva za presojo ustavnosti, ali je zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ki te ne omogoča samskim ženskam in posledično torej lezbijkam, v skladu z ustavo.
»Avstrijsko US je pred kratkim odločilo v skoraj identični zadevi, da torej lezbični par ima pravico do umetne oploditve, ker – kot je zapisalo – ni več moralnih in etičnih dilem. Da so včasih mogoče bile, zdaj pa jih ni več,« je povedala Rajgljeva. Sploh se zdi, da je slovenska istospolna skupnost vse, kar je doslej dosegla, dosegla s pravdanjem – dokler se primeri niso znašli na enem ali drugem sodišču, (pozitivnih) rešitev na tem področju skorajda ni bilo. Številne zakonodajne rešitve so v preteklih letih padle v vodo, med drugim zakon o partnerski skupnosti, ki ga je ministrstvo pripravilo aprila in je predvideval, da bi bile pravice istospolnih enake kot v zakonski zvezi in zunajzakonski skupnosti, a z dvema izjemama: skupne posvojitve še vedno ne bi bile dovoljene, prav tako ne umetna oploditev samskih žensk.
A stvari se vendarle nekoliko izboljšujejo in sproščajo tako v javnosti kot na ravni institucij, je potrdila Rajgljeva. »Ljudje se odpirajo, več se govori o tem, zadeve se spreminjajo tudi na institucionalni ravni v smislu politik in praks.« Ob tem je omenila odločitev Mestne občine Ljubljana o certifikatu LGBT. »Če želi organizacija, zdravstvena institucija, zasebno podjetje … dobiti certifikat 'prijazno do LGBT', mora vodstvo opraviti triurno izobraževanje. In čeprav traja le tri ure, je že po tem kratkem času opaziti spremembe oziroma boljše razumevanje problematike LGBT.«
