Tiskane izdaje
Ivan Pirečnik je bil ukradeni otrok. Če so zgodbe takšnih otrok dolga leta tiho izginevale, je bila njegova zelo javna. Mama Pavla je zanj bíla hud boj pred ameriškim sodiščem v Nemčiji, od koder se je 11-letni Ivan vrnil v rodni Šoštanj.
Proces je spremljal ves svet in nastal je britanski film s srce parajočo zgodbo o fantu, ki je imel rad slovensko in tudi nemško mater. Film so sinoči po 60 letih od premiere spet predvajali v Šoštanju.
»Ivana sem dva dni in dve noči nosila na rokah. Jokal je. Ves čas. Lačen je bil. Pa tista dvorana ... polna otrok. Samo solze so bile. Nič drugega,« se zadnjih skupnih dni še v Sloveniji, v Celju, s takrat 20-mesečnim Ivanom spominja njegova sestra Marija. Marica. Takrat je bila stara 13 let. Očeta Ivana Pirečnika so 27. decembra 1941 ustrelili, mamo Pavlo pa so skupaj z malim Ivanom aretirali avgusta 1942. V center v Celju, kjer je danes I. osnovna šola, sta prišla s številkama 699 in 700.
Nacistična oblast je v Celju iztrgala materam iz rok okoli 650 jokajočih in prestrašenih otrok. To je bila posebna politika nacistov, s katero so otroke nameravali prevzgojiti v predstavnike nemške skupnosti, pri čemer je imela vodilno vlogo SS-ovska organizacija Lebensborn. Prav v domove Lebensborna so poslali tudi malega Ivana, Marico na Dunaj, mamo pa v taborišče v Auschwitz.
Mama Pavla je kljub vsem grozotam preživela vojno in se vrnila domov v Šoštanj, kjer pa ni bilo ne Ivana ne Marice. Marica je bila ta čas še vedno na Dunaju, kot se spominja: »Po vojni sem izvedela, da v Slovenijo vlak ne bo več vozil, zato sem si rekla, da bom ušla. In sem šla na konzulat prosit, da mi dajo potrdilo, da sem še zadnji čas ujela vlak. Šele sredi novembra 1945 sem prišla domov. Mama je bila že doma.« Za Ivana pa sta se morali še zelo potruditi.
Nemško življenje
Ivana sta junija 1943 posvojila Josefine in Gustav Sirsch. Dobila sta celo potrdilo, da je sirota, sin »Volksdeutcherja«, ki je padel v boju s partizani. Josefine je bila šivilja, Gustav je bil pripadnik SS. Ivan je postal Dieter. Verjetno nikoli ne bi izvedel, kdo je, če se zanj ne bi borila mama Pavla. Ta je želela izvedeti, kaj se je zgodilo z njenim sinom. Januarja 1950 je dobila pismo, da je Ivan živ, da pa ima nemško ime, nemške starše. Sodni boj se je začel.
Josefine in Gustav sta po poročanju revije Life, ki je zgodbo o Ivanu leta 1952 objavila na kar osmih straneh, šele februarja 1951 izvedela, da je Ivanova mama živa in da ni Nemka, pač pa Jugoslovanka. Tri mesece kasneje je sodišče odločilo, naj Ivan ostane v Nemčiji. Pavla se je pritožila in Sirscheva sta Ivanu končno povedala, da ni Dieter in da ni Nemec. Avgusta je tudi ameriško apelacijsko sodišče odločilo, naj Ivan ostane pri nemških starših. Takrat je zavrelo.
Proces je spremljal ves svet, v Sloveniji so bili protesti. Zaradi močnih javnih pritiskov, oglasilo se je tudi jugoslovansko vodstvo, se je začelo ponovno sojenje. Nanj je v Frankfurt prišla tudi Pavla s pravnim zastopnikom prof. dr. Jožetom Goričarjem. Na zaslišanju pred sodniki je Ivan, ki biološke matere seveda ni poznal, dejal, da bi rad ostal v Nemčiji. Dne 29. septembra 1952 so sodniki z dvema glasovoma za in enim proti odločili, naj se Ivan vrne v Jugoslavijo.
Slovo je bilo ganljivo. Od Ivana, ki so ga poznali samo kot Dieterja, se je poslovila vsa vas. Jokali so njegovi sošolci, v cerkvi so darovali posebno mašo. Kot je poročal Life, so bile zadnje besede, ki jih je Josefine skozi okno avtomobila namenila Ivanu: »Vedno te bom imela rada.« Ivan pa ji je odvrnil: »Pazi nase, mamica.«
Ivan je spet doma!
Drugega oktobra 1952 se je Ivan vrnil v Slovenijo. Ves narod je bil na nogah! Že na železniški postaji na Jesenicah ga je pozdravila večtisočglava množica, v Ljubljani ga je pričakalo več kot deset tisoč ljudi. Poseben sprejem pa je Ivana čakal naslednji dan v Šoštanju, kjer se je menda zbralo skoraj vse mesto.
Veselila se je vsa Jugoslavija, saj je domov prišel eden izmed njenih izgubljenih sinov. Dobil je veliko daril, tudi denar so mu pošiljali. Vsi časopisi so poročali o njegovi zgodbi. Na naslovnici Tovariša, 10. oktobra 1952, je bila objavljena fotografija Ivana in mame, ko sta se po devetih letih končno spet objela. Oba v joku. Snidenja z bratom se zelo dobro spominja tudi Marica: »Bilo je enkratno. To je tako nepozabna reč, da ...« malo počaka, da se umiri in zbere misli: »Velikokrat se tega spominjam. Bil je pa tudi tak fant, da ga je bilo treba iskati!«
Ivan se je na svoj novi stari dom kmalu navadil. Slovensko ni znal niti besede, ko pa se je vrnil v domovino, se je jezika naučil v letu dni. »Bil je zelo priden za učenje. Imel je eno profesorico v šoli, ki mu je zelo pomagala,« se spominja Marica.
Ivan je kasneje, kot odrasel, za Nedeljski dnevnik dejal, da sta se z mamo takoj, ko sta se srečala, spet povezala. Da je takoj čutil, da je tu njegov dom, da je tu doma. Kljub temu pa nemških staršev ni pozabil. Prav v tistem intervjuju je dejal, da se mu je včasih zdelo, da je bil dvakrat ukraden. Z Josefine in Gustavom je ohranjal stike s pismi, po mamini smrti pa jih je tudi večkrat obiskal v Nemčiji.
Življenje z Marico
Ivanova zgodba je z nekaj (on je dejal, da precej) umetniške svobode prikazana v filmu Razdvojeno srce (1954) in v romanu Antona Ingoliča Deček z dvema imenoma (1955). Zgodba se konča, ko se Ivan vrne v rodni kraj. Toda zgodba resničnega šoštanjskega dečka Ivana s tem še zdaleč ni bila končana. V mestu se ga še danes spominjajo kot enega najprijaznejših in res dobrih ljudi. »Nihče ga ni klical Ivan. Johan smo mu rekli. Edini je imel pravo usnjeno žogo. Tega takrat tu ni bilo,« se spominja gospa Neža, ki je bila takrat, ko so Ivana pričakali doma, še čisto majhna deklica.
Njegova nečakinja Irena, hči Marice, ga ne more prehvaliti: »Zelo dober človek je bil. Mama se je ločila, ko sem bila stara sedem let, in sploh nisem pogrešala očeta, ker je z nama živel Ivan. Strašno smo se imeli radi.« Rad je igral nogomet, bil je tudi v tamkajšnjem klubu. Prav na trenutke, povezane z nogometom, ima Irena najlepše spomine: »Vodil me je na stadion, ko je šel trenirat.« Bil je pozoren, še dodaja in prikliče v spomin vse njegove čestitke: »Nikoli ni pozabil niti na en rojstni dan, od njega sem dobila darilo tudi za vsako novo leto. Vedno se je spomnil name.«
Z Marico sta ves čas živela skupaj. »Enkrat sem mu rekla, naj gre na svoje, pa me je vprašal, ali mi je v napoto. »Bognedaj!« sem mu odgovorila,« pravi Marica, ki je za svojega brata skrbela vse do konca. Spremljala ga je tudi na njegov prvi obisk v Nemčijo. Pravi, da je bilo srečanje čudovito: »Veliko je bilo joka. Od sreče.« Obiska se spominja tudi Irena, ki je prav tam praznovala svoj 18. rojstni dan: »Zelo lepo so nas sprejeli. Vse tri. Bilo je veliko veselje, tako kot bi se že ves čas poznali in sploh ne bi šli narazen. Gospa ni vedela, kaj vse bi nam še dala.« Ivan in Marica sta se potem v Nemčijo odpravila še večkrat.
Ivan se ni nikoli poročil. Marica pravi, da je bil zaljubljen, ko je hodil v Celje v šolo, vendar je bil razočaran. Njegovo veselje sta bila potem šport in druženje s prijatelji, ki jih ni manjkalo. Tudi njegovi nemški prijatelji ga niso pozabili in so prišli na obisk, kadar so se peljali na morje. Zanj sta bili Marica in Irena vse. Imeli so se neznansko radi, a proti bolezni niso mogli nič. Pri komaj 44 letih je umrl za pljučnim rakom. »Kadil je. Vse življenje. Je bila že njegova mama huda, ko so se včasih učenci dobili pri kinu in so kadili,« se kljub vsemu nasmehne Irena.
Ivan je v najzgodnejših letih pretrpel preveč. Kot tudi njegova mama Pavla, ki je do svojega 57. leta, ko je umrla, podoživljala strahote druge svetovne vojne. Gotovo jih je tudi njen ljubljeni sin Ivan. Na svoj način. Ukraden, najden, iztrgan in razdvojen.
