Tiskane izdaje
Slovenska zunanja politika spet govori z dvema jezikoma. Medtem ko premier Borut Pahor vztraja, da Slovenija ne bo odstopila od blokade hrvaških pogajanj z Evropsko unijo, je zunanji minister Samuel Žbogar nakazal možnost, da bo uradna Ljubljana popustila. To je še en paradoks tukajšnje politike: ne samo da opažamo večtirnost slovenske zunanje politike, ki ne zna govoriti z enim glasom, temveč opažamo tudi nezmožnost upoštevanja diplomatske diskretnosti in pravil zaupnosti. Pri poudarjeno občutljivi meddržavni zadevi, kako najprej v slovensko-hrvaških odnosih s pomočjo mednarodnih posrednikov oziroma razsodnikov, slovenska stran pretirano verbalizira svoja stališča.
Vodja diplomacije je v Bruslju podrobno pojasnjeval pogoje, pod katerimi bi bila Slovenija ob dogovoru o posredovanju Ahtisaarijeve skupine modrecev pripravljena na popuščanje. Slovenija je »zelo vztrajala pri umiku dokumentov v trenutku, ko je bil na mizi proces arbitraže. Če gremo v proces mediacije, dokumenti niso več tako odločilni,« je bil izrecen Žbogar. Poudaril je specifike mediacije, ki išče politično rešitev in ne upošteva samo suhih mednarodnopravnih dejstev. Ve se, pri razdelitvi Piranskega zaliva bi šlo za presoje na podlagi širše argumentacije: zgodovinskih dejstev, kakršno je dejanska jurisdikcija do famoznega 25. junija 1991, načela pravičnosti, gospodarskih interesov in drugih elementov.
Toda predsednik vlade je v ponedeljek tako rekoč demantiral svojega zunanjega ministra. »Če se okoliščine, ki so vplivale na zadržke Slovenije pri nadaljevanju pogajanj Hrvaške z Evropsko unijo, ne bodo spremenile, tudi ne bo spremembe našega stališča,« je bil nepopustljiv Pahor; zgoditi bi se, skratka, moral »pomemben premik«, da bi Slovenija umaknila blokado. Premier torej vztraja pri svojem ultimatu Hrvaški pred več kot mesecem dni. Tedaj se je zdelo, da je Slovenija šla dlje od samoumevnega: od sosede ni zahtevala samo umika spornih dokumentov in zemljevidov iz pogajalskega procesa z EU, ampak tudi zagotovilo, da uradni Zagreb tega ne bo uporabil pri reševanju mejnega spora z arbitražo ali na mednarodnem sodišču. Predsedniku vlade se začetne pobude o urejanju meddržavnega spora s pomočjo mediacije pač ne zdijo zadostno zagotovilo za to, da bi Slovenija spremenila svoje prvotno stališče. In ima prav. Navsezadnje predlog evropske komisije o posredovanju skupine z Marttijem Ahtisaarijem na čelu sploh še ni bil sprejet.
Nenavadno je, da je podrobno verbaliziral slovensko ravnanje do Hrvaške ravno zunanji minister Samuel Žbogar. Velja za spretnega diplomata, ki se je poklicno formiral v Združenih narodih in se kalil v najboljši šoli diplomacije, ob tedanjem veleposlaniku Danilu Türku v etapi slovenskega nestalnega članstva v svetovni organizaciji. Njegov predhodnik v Mladiki Dimitrij Rupel je bil tisti, ki je dal veliko na verbalizirano zunanjo politiko. Znan je bil po tem, da je stavil na izgovorjeno, v skladu s svojim sloganom »Zunanja politika je notranja politika« je vedno povedal vse in še več. Ni naključje, da v diplomaciji, ki je po naravi stvari bolj tiha kakor javna, kjer se bistvene stvari dogajajo za zaprtimi vrati in na sestankih, na katerih so navzoči zavezani k molčečnosti, v času spektakularne zunanje politike Dimitrija Rupla ni bilo napredka.
In imeli smo vtis, da bo slovenska diplomacija z novim zunanjim ministrom postala bolj zakrita.
