Tiskane izdaje
V primeru družine Nekrep, ki popisuje neuspešno zdravljenje dvanajstletnega Bora, sta starša ravnanje v UKC Maribor označila kot »nesposobno, nestrokovno in nečlovečno«. V drugi zgodbi, ki sta jo Ana Kuhar Režek in Borut Režek zaupala Delu (objavili smo jo včeraj), je dogajanje na ortopedski kliniki UKC Ljubljana, ki je zaznamovalo potek zdravljenja pri sinu Anžetu, prežeto z »zapleti, nestrokovnostjo in oholostjo«.
Omenjena primera nista osamljena v našem zdravstvenem sistemu; takšnih zgodb je veliko, a so preboleče in potencialno tudi preveč grozeče, da bi se bili tudi v zdravstvu o njih pripravljeni javno in jasno pogovarjati. Zdravniška zbornica - tudi po presoji pristojnih na ministrstvu za zdravje - nedopustno dolgo ni končala zunanjega strokovnega nadzora v primeru UKC Maribor. Novinarje pa so s pomočjo odvetniške urgence še istega dne, ko so nemočni starši o nesprejemljivi neodzivnosti spregovorili na tiskovni konferenci, »podučili« o »pravilnem in sprejemljivem« objavljanju povedanega.
Zdravniške napake so le del zdrsov v medicini. Pojavljajo in ponavljajo se vedno znova, kljub zavedanju, da bi bilo marsikaj mogoče preprečiti, tudi z doslednejšim izvajanjem varnostnih mehanizmov, denimo pri dajanju zdravil, infuzij, pri razkuževanju, operacijah ..., o čemer so zaposleni v zdravstvu razglabljali že na številnih strokovnih srečanjih. V medicini so, podobno kot v drugih poklicih, za kakovostno delo pomembne izkušnje, mednarodne povezave, kvota opravljenega dela in izmerljivi ter statistično primerljivi rezultati. Osebna izkaznica torej, ki omogoča zdravo konkurenčnost in vzbuja upravičeno zaupanje - a ta je v slovenskem zdravstvu šele v nastajanju.
Za opravljanje zdravniškega dela, ki je res zahtevno, sta ključna dva temeljna pogoja: znanje in značaj. V ZDA, denimo, je sito za sprejem na medicino zelo »slabo prepustno«; psiholog je tisti, ki presodi, ali bo »izbranec« znal in zmogel dobro opravljati svoje delo. Pri nas pa je anketa med študenti medicine pokazala, da je pri njihovi odločitvi za ta študij (pri dobri polovici vprašanih) med različnimi vrednotami imel največjo težo finančni motiv.
Zdravniške napake, ki so nemalokrat obelodanjene šele v medijih, večina pa jih ostane zamolčanih, niso le komunikacijske ali sistemske, ampak tudi strokovne. Po oceni Anžetovih staršev je opozarjanje nanje »boleč poskus zdravljenja našega zdravstvenega sistema«.
Ta v resnici potrebuje dobro in predvsem učinkovito terapijo. Izboljšanje komunikacije je le delček sistemskega zastoja, pri katerem bo treba naoljiti celotni mehanizem. Človečnost, pri kateri se vse začne in konča, pokaže pa se v pogovoru in v odnosu, je seveda stvar posameznika. In tu je slovensko zdravstvo že v izhodišču zelo šibko.
