Tiskane izdaje
Se kdo še spomni 26. novembra 2005, ko se je v zasneženem središču Ljubljane zbralo od 25.000 do 40.000 delavcev in študentov? Njihov izhodiščni položaj se je zdel brezupen – ne le zaradi mraza, temveč tudi zaradi ciničnega nasveta navidezno neomajnega predsednika vlade, naj »se raje zberejo in zborujejo spomladi, ko je vreme boljše«.
Kljub temu poldrugo leto pozneje ugotavljamo, da so sindikati dosegli tisto, po kar so prišli na ulice. Vlada je najprej opustila zamisel o enotni davčni stopnji. Skoraj natanko leto dni po protestih je vodilne sindikaliste sprejel celo Janša – kot edino ime s transparentov, ki je do danes ostalo na pomembnejši vladni funkciji. Po sestanku je moral oditi še Janez Drobnič, z njim pa najverjetneje tudi ideja o odpravi plačnih dodatkov in odpravnin.
Sindikatom je v četrtek ponovno uspelo. Vladi so namreč vnaprej vsilili črne figure v partiji skorajšnjih pogajanj o javnem zdravstvu in šolstvu. Od ministra Zvera so tako dobili jasno zagotovilo, da bo z njimi uskladil vsakršno spreminjanje šolske zakonodaje. Z zavzemanjem za postopnost prehoda javnega zdravstva v zasebno sfero, ki ga je denimo včeraj podprl celo vodja poslanske skupine SDS, pa so ministru Bručanu podtaknili še dodatno politično »mino« in ga opozorili, naj pazi, kod hodi.
Močni sindikati so lahko pomemben element nadzora politične oblasti, ki si te sicer rada podreja. Toda res je tudi, da se za njihovo močjo skriva pomanjkanje dolgoročno konsistentne vsebine. Kako drugače denimo razložiti četrtkovo zavzemanje za dostopnost šolstva ne glede na ekonomski položaj, če so isti sindikati še teden dni prej nasprotovali uvedbi dohodkovnega cenzusa za Zoisove štipendije?
Sindikati bodo morali spoznati, da je njihovo pojmovanje boja za socialno državo tudi dvorezni meč: več pravic za zaposlene celo v obdobju konjunkture pomeni tudi izključenost celih generacij in razredov iskalcev zaposlitve s trga dela. Bržčas je od razrešitve te dileme in hitrosti preoblikovanja v odzivni zaposlitveno-izobraževalni servis odvisna dolgoročna usoda sindikatov v globaliziranem svetu. In posledično tudi javnega zdravstva in šolstva.
