Tiskane izdaje
Ljubljana – Drugostopenjski senat Evropskega sodišča za človekove pravice je v primeru enajstih izbrisanih pritrdil prvostopenjski razsodbi, šestim od enajstih pritožnikov priznal nematerialno odškodnino 20.000 evrov, od države pa pričakuje vzpostavitev mehanizma za priznanje odškodnin vsem oškodovanim.
Drugostopenjski veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu je v primeru Kurić in drugi proti Sloveniji, v katerem je 11 izbrisanih leta 2006 vložilo tožbo proti državi, danes pritrdilo prvostopenjski odločitvi iz leta 2010 – na katero sta se pritožili tako vlada kakor tožniki –, da slovenska oblast ni v celoti uredila vprašanja izbrisanih. In ne le da se je strinjal, da je Slovenija kršila 8. in 13. člen evropske konvencije o človekovih pravicah, ki določata pravici do varstva zasebnega in družinskega življenja, ter o pravici do učinkovitega pravnega sredstva, temveč je ugotovil tudi, da je kršila 14. člen o prepovedi diskriminacije, česar na prvi stopnji niso.
Šestim od desetih pritožnikov (enajsti je leta 2008 umrl) je ESČP priznalo po 20.000 evrov odškodnine za nematerialno škodo. Slovenija bo Mustafi Kuriću, Ani Mezga, Tripunu Ristanoviću, Aliju Berishi, Ilfanu Sadiku Ademiju in Zoranu Miniću morala denar izplačati v treh mesecih, vsem tožnikom skupaj pa morajo povrniti 30.000 evrov stroškov (zahtevali so sicer 49.975 evrov). Štirim odškodnine niso priznali – dvema zato, ker sta že ob razsodbi prve stopnje imela urejen status in ju zato niso obravnavali kot žrtvi, dva pa do odškodnine nista upravičena zato, ker do razsojanja junija 2010 še nista zaprosila za dovoljenje za bivanje in nista uporabila nobenega pravega sredstva, ki jima je bil na voljo v državi.
»Nadaljnja pomembna zadeva je, da je sodišče uporabilo postopek s pilotno sodbo, kar pomeni, da mora država sprejeti sistemske ukrepe, da popravi položaj za vse izbrisane, in to tako, da ustanovi shemo oziroma vzpostavi mehanizem za priznavanje odškodnin,« je pojasnila dr. Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta, ki je sodelovala pri zastopanju izbrisanih. Dodala je, da bo sodišče o materialni škodi razsojalo pozneje, ko bo proučilo, kaj je država naredila v enem letu, kolikor so ji določili rok. Po njenih besedah je v interesu vlade, da ukrepa, »sicer bo v celoti odvisna od presoje ESČP, ki je lahko zelo ostro«. Če država sama ne bo uredila tega, bo vsem izbrisanim, ki jih je bilo več kot 25.000, omogočila, da se obrnejo na ESČP in zahtevajo enak znesek, kakor je bil šesterici dosojen danes.
Odziv vladne strani, ki ga je posredovalo ministrstvo za notranje zadeve, je bil zelo jedrnat: »Sodba je obsežna in jo je treba temeljito proučiti na medresorski ravni. Prav tako bo treba natančno proučiti načine za izvršitev obveznosti, ki jih je Sloveniji s sodbo naložilo ESČP. Zato v tem trenutku konkretnejših komentarjev ne moremo podati.«
So pa bili zagovorniki izbrisanih toliko bolj zadovoljni, da se je na mednarodni ravni potrdilo to, na kar opozarjajo že več kot desetletje. »Popolnoma jasno je, da je država dolžna vzpostaviti sistem za priznavanje odškodnin, ki bo drugačen od veljavnega. Dosedanja pravila za zahtevo odškodnin ne zadostujejo. Pripraviti bo treba poseben sistem, kot neki zakon o popravi krivic, in to z neko metodologijo, po kateri bodo določali zneske, ali glede na leta, koliko časa je bila oseba izbrisana, ali na škodo, ki jo je utrpela, ali na število družinskih članov,« meni dr. Neža Kogovšek Šalamon.
Po njenem mnenju bodo »vsi izbrisani ne glede na to, ali status že imajo – ker so vsi utrpeli škodo, o tem ni nobenega dvoma –, imeli možnost dostopa do primerne odškodnine, ki bodo sorazmerne glede na položaj, v katerem so vsi ostali«. Doslej je 178 posameznikov vložilo zahteve po odškodninah in niti eden od 146 končanih postopkov se ni pravnomočno končal v prid tožnikov.
»Zveneča klofuta«
Za najbolj znanega zagovornika pravic izbrisanih, pravnika Matevža Krivica, je razsodba, kot se je slikovito izrazil, »zveneča klofuta slovenski politiki iz Strasbourga«. »Moj prvi vtis o tej sodbi, potem ko sem lahko prebral le njen izrek in v obrazložitvi preletel le točke o odškodnini, je za tistih šest 'zmagovalcev' (in za tistih mnogo tisočev, ki jim bo zdaj morala v enem letu Slovenija sama ponuditi ustrezne odškodnine, če noče, da bi jih tudi za njih določil Strasbourg) izvrsten – glede na prejšnjo sodbo 'malega' senata ESČP nad vsemi mojimi pričakovanji.«
Za pravo oceno bo treba zelo natančno preštudirati celotno sodbo. »Če že niso bili (iz formalnih razlogov) deležni 'privilegija', da bi tudi o njihovem primeru odločal Strasbourg, si težko predstavljam, da bi bilo zdaj njihove primere možno izločiti tudi iz obravnave v Sloveniji, če bodo zanjo izpolnjevali pogoje. Jasnejši vpogled v vsa ta vprašanja nam bo najbrž dal tudi študij številnih ločenih mnenj k tej sodbi. Bolj kot komentar nas zagovornikov izbrisanih, ki smo s to sodbo najbrž vsi zelo zadovoljni (vsaj delno pa nad njo celo navdušeni), bo za javnost seveda zanimiv komentar nasprotne, to je vladne strani. Bojim se, da ga po tej zveneči klofuti, ki jo je Slovenija dobila iz Strasbourga, še dolgo ne bomo slišali. Zato sem se tudi odločil, da tvegam ta prvi komentar, da vlado z njim še dodatno izzovem.«
***
Čebašek-Travnikova je, po pisanju STA, ocenila, da je sodba pričakovana, o njej pa je bilo tudi veliko govora v evropskih krogih, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami in dodala, da države upajo, da bo Slovenija tokrat upoštevala tako sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice kot tudi že prejšnje sodbe našega ustavnega sodišča.
Nekdanja ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal pa je v odzivu zapisala, da jo je treba brez dvoma spoštovati. Po njenih besedah poleg odškodnin ostajajo odprta med drugim tudi vprašanja socialne varnosti izbrisanih in priložnosti za delo, zaradi česar je prejšnja vlada ustanovila medresorsko komisijo, ki jo je zdajšnja vlada med prvimi ukinila.
