Edina koča, ki se v 115 letih ni spremenila

Jezersko – Ena prvih koč v slovenskih gorah, Češka koča na Spodnjih Ravneh, je letos stara 115 let. Osrednja prireditev ob visokem jubileju bo pri koči jutri. O njeni zgodovini smo se pogovarjali z organizatorjem praznovanja, Drejcem Karničarjem, čigar družina je predana goram in je s kočo tesno povezana dolga desetletja.

Kakšna je bila vloga Čehov pri razvoju slovenskega planinstva in še posebej pri postavitvi Češke koče?

Češka je bila del tedanje skupne monarhije. Čehi so obvladovali precej industrije, tovarne in obrate so imeli tudi na Kranjskem, kjer so radi hodili v hribe. Pomemben moment je bil tudi v odnosu do nemškogovorečih hribovcev. Leta 1898 je nastala češka podružnica slovenskega planinskega društva (SPD). Tako so ustvarili nekakšno slovansko povezavo, ki je bila močna naveza, med Čehi pa se je pojavila ideja, da postavijo kočo v slovenskih hribih.

Zakaj ravno nad Jezerskim?

Čehi so bili prvi turisti, ki so množično in načrtno začeli hoditi k nam in so zelo dobro spoznali naše hribe. Odločilni korak je naredila tedanja občina Jezersko, ki je češki podružnici SPD podarila zemljišče na Spodnjih Ravneh. V enem letu so tam, kjer je prej stal pastirski stan Kropivnikove kmetije, postavili kočo. Lokacija je bila preverjena, zlasti glede plazov. Koča je ponudila odlično izhodišče za ture na Grintovec, Kočno in Dolgi hrbet.

Njena posebnost je, da je do danes ohranila prvotni izgled.

Je edina koča v slovenskih Alpah, ki je ohranila prvotno podobo. Na zunaj je enaka, nobenih sprememb ni bilo v glavni jedilnici, medtem ko so ostale prostore prilagajali potrebam. Zdaj ima 70 ležišč. Koča je bila zgrajena v slogu češke kmečke hiše in česa podobnega pri nas ne vidiš. Član češke podružnice SPD je bil tudi arhitekt Podhajsky, ki je narisal načrte za kočo.

So Čehi tudi sami postavili kočo?

Pomagali so jim domačini. Dela je vodil domačin, nadučitelj Fran Kocbek. Graditi so začeli leta 1899 in jo postavili do začetka sezone 1900. Pravzaprav so jo iztesali, saj so gradili s svežim lesom, večino materiala pa so dobili iz bližnjega macesnovega gozda.

Kaj je pomenila gradnja tovorne žičnice leta 1969?

Tovorna žičnica je omogočila izvedbo obsežnejših del. Takrat so kočo podkletili, naredili tri sobe za planince in sanitarije, zgradili vodovod iz bližnjega stalnega izvira pitne vode in po koči napeljali električne vode. Pripeljati elektriko je izziv zdajšnjih generacij.

Koča ohranja tudi leseno streho.

Koča ostaja krita z lesom, kar je bistveno. Krita je s pažnicami, ki so žagane, in ne s skodlami, ki so iz klanega lesa. Takšen način kritja se imenuje koroški in je značilen za Jezersko. Pri tem je zelo pomembna kakovost lesa, zlasti macesna, ki je značilen za gozdove na Jezerskem.

Vaša družina je tesno povezana s kočo, saj je bil vaš oče Andrej 38 let tu oskrbnik. Kako je, ko je planinska koča poleti hkrati tudi domača hiša?

Zame je bilo najlepše, da smo živeli v takem okolju. Ljubezen do gora nam je zlezla pod kožo. V času počitnic smo se otroci igrali po skalah. Vsi imamo lepe spomine na otroštvo. Od sredine junija do konca septembra je koča stalno odprta, otroci smo tamkaj preživljali počitnice, starejši Davo, Luka in Irma pa so od tam hodili celo v šolo na Jezersko.

Se spomnite kakšne anekdote iz tistega obdobja?

Ko so bili brata Luka in Davo ter sestra Irma stari okoli deset let, so že sami hodili po okoliških planinskih poteh. Večkrat so v kočo prišli planinci in pretreseni poročali, da so se v okolici Grintovca izgubili neki otroci. No, starša se zaradi tega nista prav nič vznemirjala.

Kdo vse je obiskoval kočo v njeni bogati zgodovini?

Ko so bile urejene prve planinske poti na okoliške gore in je bila zgrajena koča, so bili najpogostejši obiskovalci Čehi. Pred tem so v hribe hodili le pastirji in lovci. Z industrijsko revolucijo so lepote gora začeli odkrivati pustolovci. Leta 1907 je bilo pri koči prvič več Slovencev. Po drugi svetovni vojni Čehov praktično ni bilo več in so se začeli vračati šele v 80. letih 20. stoletja, pogosteje pa so prihajali nemški in avstrijski planinci. Domači planinci so danes v večini, prihajajo tudi tujci. Čehi se spet vračajo.

Kdaj je koča doživela vrhunec?

Eden od vrhuncev je bil leta 1990 ob 90. obletnici. Takrat je bila pomemben moment priprava na osamosvojitev in smo Slovenci čutili velik ponos. Na praznovanju je bilo 2500 planincev, česar si danes ne moremo več zamisliti.

Kakšno je sodelovanje s češkimi planinci zdaj?

Zadnja letih tesno sodelujemo s češkimi planinskimi organizacijami, kjer smo v Ladislavu Jirasku, ki je zdaj motor sodelovanja in soorganizator sobotnega praznovanja pri Češki koči, dobili pomembnega partnerja.

Kaj boste še pripravili za visoko obletnico?

V parku sredi Jezerskega, ki je odslej spominski park češko-slovenskega prijateljstva in kjer je leta 2000 tedanja češka veleposlanica Jana Hybaškova že zasadila lipo, smo postavili nove informativne table o zgodovini koče – uradno jih je odkrila veleposlanica češke v Sloveniji Vera Zemanova. Na slovesnosti je sodeloval tudi bodoči veleposlanik Slovenije na Češkem Leon Marc. Konec novembra bo v Pragi še razstava o češko-slovenskem planinskem prijateljstvu.