Tiskane izdaje
Morda tretje največje slovensko velemesto ima takšne škatlaste stavbe, sodobne velikanke, da človek ne loči, je trgovski center, uspešna firma, morda športna dvorana. Čeravno sledeč usmerjevalnim oznakam, Zlatoroga, kjer zeleni in še nekateri igrajo v predtekmovanju evropskega prvenstva v košarki, nisem odkril. Parkiral na slepo in na (slepo) srečo po 15 minutah dohitel Poljaka, ki me je potolažil: »Handrt mitrs!« No, teh sto metrov bi Bolt tekel 40 sekund.
Upoštevaje, da se naša zgodba začenja štiri ure pred tekmo vaših, pardon, naših, z Gruzijo, takoj ovekovečim glavne junake in junakinje dogajanja pred kompleksom, ki meji na najboljšega soseda, pa ne mislim B. Nachbarja. Tiste, ki so čakali na morebitne dodatne vstopnice – vse tekme naših, pardon, vaših, naj bi bile razprodane – ki se sproste, so na voljo, ako jih košarkarske zveze preostalih reprezentanc naše skupine ne porazdelijo rojakom. Denimo, ker češki zvezi ostanejo karte za basket Slovenija - Gruzija, te pridejo na blagajno. Kdaj? Tu je sračkanje največje.
Mladenka iz Kamnika mi pove, kako naj bi se danes, v soboto, opoldne sprostilo 300 vstopnic, sem ji pač verjel, pa nekaj ob 14. uri, pa ob 16. uri, pa ob 18. uri, do osmih, ko sem zaključil basketijado, nobena. Morda ni bilo natanko tako, a gre za iracionalnost metodologije. Navdušenci pa so stali, čakali, se celo smejali. Mati iz Rogaške je bila pa besna, za sinova je že prej kupila vstopna lističa, sama je tekmo kanila gledati na veleekranu blizu Zlatoroga, tudi če bi jo lahko kupila, je ne bi, najdražje, »za 35 evrov že ne. Na tekmi s Češko ni bilo mogoče dobiti vstopnic, stoli so bili pa prazni. Sramota,« krivi so kravatarji, ki si zrihtajo karte, potem pa umanjkajo.
Šotorišč na pretek, z znano neslovensko kulinariko, potico bi z reflektorjem zaman iskal, mladeniči so na pladnjih ponujali slane piškotke, otroci so metali na koš, za uspešnost prejeli navijaške rekvizite, triletno dete si s košarkarsko žogo ni imelo kaj pomagati, zaželelo pa si je pijačo iz ene šestih flašk, ki so dopovedovale, kdo je sponzor. Pa ga je hostesa, lepa kot angel, zavrnila, no, njegovega očija: »Joj, veste to so pa reklamne pijače!« Ata je imel dolg nos, sine suho grlo.
Sicer pa je pijača curkoma tekla, če bi senco delala skakalna velikanka, bi se na trenutke zdelo, da smo v Planici, no, tako živahno pa res ni bilo. Srečevali so se prijatelji: »Kje imaš pa zeleno majico?« In nazaj: »Se še suši s prejšnje tekme!« Bratili so se slovenski in gruzijski navijači, sem se bal, da bom slednje prepoznaval po nalivanju z zelenim čajem, ker njihove zastave ne poznam. Vmes se je končalo preigravanje Hrvatov in Poljakov, eni zmago, drugi poraz so prenesli dokaj mirno, težko je reči dostojanstveno, sem ter tja se je slišala Predinova evrouspešnica, podkošna himna, nekateri so nanjo celo zaplesali, ja, na Praslovana istega avtorja je bilo to res težko.
Od nekod se je pojavil Matjaž Smodiš, madonca, v živo sem ga videl, ga je pa presenetljivo veliko v širokih hlačah. Nekaterih pa je bilo precej pod kapo, takole se mi je vse skupaj, nepoznavalcu in športnemu brezčutnežu zdelo, da je vse skupaj en lunapark, če ne cirkus, namesto sladkorne pene pivska, namesto kokic mleto meso na stoinen način, navijači pa, prvič, od nekajletnih do krepko čez sedem križev, namazani z vsemi žavbami, najraje po obrazu, najradikalneje so se razlikovali po tem, ali imajo ali nimajo vstopnic, jasno pa je, da vsi dihajo za košarko. In Slovenijo. Za katero bodo držali pesti. Tisti v dvorani, oni zunaj nje pa jih bodo morda pokazali organizatorjem.
Kot je že en Slovenec rekel, no, misel povzel iz Azije, da ni pomemben cilj, ampak pot, je bilo tudi zame pomembno čakanje na tekmo, ne pa tekma, Bog ve, če se je uresničila napoved možaka iz Gruzije (preverite na drugih straneh Nedela), ki je rekel, da bo deset pik zanje.
Še nekaj, toliko dolgih, brezhibnih ženskih, se bojim da tudi dekličastih nog na tako malo kvadratnih metrih pa še ne. Ne v Planici ne kje drugje. Če so to bodoče košarkarice, se za žensko košarkarjenje ne bojim. Vaši moški basketarji imajo usodo, če ne žogo, v svojih rokah. Morda ta hip.
