Tiskane izdaje
Ljubljana – »Prepričan sem, da bo Erdoğan dobil referendum. Če ne drugače, pa s krajo glasov.« Tako razmišlja naš sogovornik, recimo mu Kemal, ki je po spodletelem puču pribežal iz Istanbula in v Sloveniji zaprosil za azil, o izidu jutrišnjega ustavnega referenduma o povečanju predsedniških pristojnosti.
Kemal je izmišljeno ime. Boji se, da bi zaradi objave imena in fotografije posledice trpeli njegova mama, bratje in sestre, ki so še vedno v Istanbulu. »Takšne so metode naših oblasti. Če se jim zaradi česarkoli zdiš sporen, pa ne morejo do tebe, se lahko znesejo nad tvojo družino,« pripoveduje Kemal, ki je z ženo, po poklicu je učiteljica, in dvema otrokoma v Slovenijo prispel pred nekaj več kot petimi meseci.
Poleg njegove je še pet družin iz Turčije trenutno nastanjenih v ljubljanskem azilnem domu, kjer čakajo na odgovor, ali jim bo država priznala status begunca ali vsaj subsidiarne zaščite. Od julijskega puča je pri nas takšne prošnje vložilo 68 turških državljanov, na odločitve jih čaka še 35. Drugi so bodisi odšli kam naprej bodisi njihove postopke vodi tista članica, kjer so vstopili v EU.
Sumljiv zaradi dobrodelnih dejavnosti
Naš sogovornik prihaja iz akademskih krogov. Bil je sekretar na eni od istanbulskih univerz, eni od petnajstih, ki so jim oblasti po puču zaprle vrata. Njegovo področje je bilo zlasti upravljanje človeških virov. »Dobro smo živeli, nismo bili revni, res nam ni nič manjkalo,« se spominja. Zagotavlja, da ni bil nikoli politično aktiven, se je pa ukvarjal s številnimi dobrodelnimi dejavnostmi doma in v tujini. Kot prostovoljec je, na primer, delal v Keniji in Etiopiji, kjer so v vasi napeljevali vodo. Te dejavnosti pa so povezane z gibanjem Hizmet klerika Fethullaha Gülena, kar je bilo dovolj, da je za oblasti postal sumljiv.
»Po puču so iskali krivce in spodbujali sosede, da se ovajajo med seboj. Nekaj mojih sodelavcev so aretirali in imeli po 40 dni priprte, ne da bi jim povedali, česa jih obtožujejo. Tudi njihove žene so zapirali. Poslušal sem pričevanja o grozljivih mučenjih, tudi posilstvih, slišal sem za številna izginotja,« pripoveduje. Ker se je krog okrog njega vse bolj ožil in je vse več njemu bližnjih končalo za zapahi, se je zbal za svojo varnost in varnost družine. Sosedje, s katerimi se poznajo od nekdaj, so ga nenadoma začeli zmerjati z izdajalcem, sumničavost ga je spremljala na vsakem koraku.
Z letalom za Tirano
Za svoj cilj je izbral Slovenijo. »Ko sem uvidel, da v domovini nismo več varni, sem začel proučevati, kam bi se lahko zatekli. V Nemčijo, ki je za večino prišlekov sanjska dežela, nikakor ne morem, saj tam živi ogromno Turkov, med katerimi je zelo veliko Erdoğanovih privržencev. Prosil sem za vizum za Madžarsko, pa so me zavrnili. Bral sem naprej o drugih evropskih državah in ugotovil, da je Slovenija varna država z visoko ravnjo spoštovanja človekovih pravic,« razlaga.
Albanija pa je med državami, za katere Turki ne potrebujejo vstopnega vizuma. Zato je kupil letalske vozovnice za pot iz Istanbula v Tirano, in to takšne s prestopanjem v Ljubljani. Po pristanku na Brniku so pristopili k policistom in izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. »Najbolj me je bilo strah na letališču v Istanbulu. Več kot 50.000 ljudem so namreč preklicali potni list. Nisem vedel, ali sem med njimi. Molil sem, da me policisti ne bi zadržali.«
»Kmalu bomo lahko dali svoj prispevek družbi«
Čeprav se zdaj štirje stiskajo v sobici azilnega doma že šesti mesec in delijo stranišče s še nekaj družinami, se ne pritožuje. »Upam, da bomo čim prej uredili status, da lahko začnem delati. Sposoben sem, veliko imam znanja in lahko sam skrbim za družino. Ne potrebujemo pomoči. Prepričan sem, da bomo kmalu lahko dali svoj prispevek družbi,« je optimističen. Nekoč se želi vrniti v domovino, a se boji, da je ta dan še precej oddaljen.
»Vtis imam, da se Evropa ne zaveda, kakšne so lahko posledice tega, kar se zdaj dogaja v Turčiji. V policijo in vojsko se rekrutira člane in simpatizerje Al-Nusre, izobraženci so sistematično preganjani, sodnik, ki v določeni zadevi odloči drugače, kot bi si oblasti želele, lahko izgubi službo ali konča v zaporu. Medijev, ki bi predstavljali opozicijo, ni več. Vsi, ki delujejo, so pod Erdoğanovim vplivom. Če morda oni niso prepričali volivcev, kako naj glasujejo na jutrišnjem referendumu, bo pa oblast drugače uredila, da bo na koncu rezultat njej povšeči,« opozarja sogovornik.
