Tiskane izdaje
»Kaj naj naredim, če jaz ali kateri od mojih kolegov po nesreči ulovi tuna?« nas je vprašal Zlatko Novogradec, vodja piranskih ribičev. Vprašanje ni bilo postavljeno kar tako. Slovenska ribiška tradicija se lahko postavlja tudi z ulovi tunov vse do petdesetih let prejšnjega stoletja. In čeprav so jih v drugi polovici prejšnjega stoletja v Jadranu dodobra iztrebili (pa ne slovenski ribiči), se v zadnjih letih tuni spet množično vračajo v to morje. Zaidejo tudi v slovenske mreže.
Problem glede tunov je, da si slovenski pogajalci v času pristopnih pogajanj v EU pri ribiškem poglavju zanje niso izpogajali nikakršne kvote. Naši ribiči ne bi smeli uloviti niti 20 tunov, če bi te po čudnem naključju zašle v piranski pristan. To pravico bi lahko dobili, a so jo slovenski pogajalci gladko in evropskim sogovornikom hlapčevsko zavrnili. »Če drugega ne, bi s pripadajočo kvoto tunov lahko vsako leto kaj iztržili. Zamenjali bi jo s Hrvati ali Italijani za kaj tretjega,« ugiba Zlatko Novogradec.
Barke v razrez
Tuni so samo eden od primerov zgrešenosti slovenskega vstopa v ribiško Evropo. Dandanes že bežen pogled na tri slovenska ribiška pristanišča pokaže vso »brižnost« statusa slovenskih ribičev. Stare, komaj še sposobne za plovbo, nevarne, slabo opremljene in nevzdrževane barkače delajo državi sramoto. In so verno ogledalo (ne)sposobnosti in (ne)naklonjenosti državne politike do morja. V Sloveniji premoremo 185 plovil, ki imajo dovoljenje za opravljanje gospodarskega ribolova. Pravih ribičev, ki se preživljajo samo s tem poklicem, je približno 60. Povprečna starost te »flote« je 38 let. Naše ribištvo premore samo dve ribiški ladji (ladja je sicer plovilo, ki je daljše kot 24 metrov): Ribo 1 in Ribo 2. Tudi ti dve sta starejši kot 30 let in ju namerava lastnik (Loredano Glavič) v najkrajšem času poslati v razrez, zato bo slovensko ribištvo v kratkem ostalo brez (obeh) ladij, zagotovo pa bo tudi vsaj pol manj ribiških čolnov, ki so dolgi od 12 do 18 metrov; zdaj jih je 20. Šele po opravljenem razrezu bo slovensko ribištvo res »brižno«. Izolski ribiški pomol bo bolj prazen kot poln.
Koliko bark bo šlo v razrez, je danes težko napovedati. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja je do včeraj zbirala število prvih, ki se bodo prijavili na razpis, objavljen 25. maja. (Podatek bo posredovala v prihodnjih dneh.) Ukrep Trajna ukinitev ribolovne dejavnosti predvideva 2,23 milijona evrov za razrez. Ribiči, ki jih zanima prekinitev dejavnosti, ki so prestari in imajo prestare ladje, lahko upajo, da bodo za svoja plovila dobili določeno odškodnino. Na višino premije vplivata starost in število bruto registrskih ton (prostornina) plovila. Po anketah, ki so jih opravili na ministrstvu za kmetijstvo, se za razrez zanima kar veliko ribičev, toda to pravico bodo po njihovih ocenah imeli samo lastniki približno 20 plovil. Za razrez plovila namreč ne more prositi nekdo, ki v zadnjih letih ni ribaril. Dokazati mora, da je zadnji dve leti prikazal določene količine ulova in da je za ta ulov ustrezno vodil predpisan ladijski dnevnik. To je lahko sporna omejitev, saj, denimo, ribič, ki v zadnjih dveh letih ali še prej (ko je sicer že veljala sedanja finančna perspektiva) ni imel ulova, denarja za razrez plovila ne more pričakovati. Še bolj sporno je, da bo Slovenija pri takšnih ribiških »odpravninah« prispevala 25-odstotni delež sredstev, potem bo ribiču vzela 40 odstotkov davka, še vsaj 10 odstotkov pa bo ribiča stal razrez. Skratka – od deleža, ki bi ga ribič dobil, bo polovica v hipu izpuhtela. Zato se ribiči tudi pri tokratnih pičlih 2,23 milijona evrov sredstev počutijo prevarane. V EU so v zadnjih 15 letih za razrez ribiških ladij namenili 1,67 milijarde evrov. Rezultata tega vložka za zmanjšanje ladjevja pri ulovu rib nikakor ni opaziti.
Evropska unija tudi napoveduje, da bo za naslednjo finančno perspektivo ustanovila sklad za pomorstvo in ribištvo, v katerem bo 6,5 milijarde evrov. Slovensko ribištvo je v sedanji finančni perspektivi (2007–2013) od EU prejelo 21 milijonov, skupaj s slovenskim denarjem pa 28,8 milijona evrov.
Drobiž za ribiče
V času pogajanj o slovenskem vstopu v EU slovenski ribiči niso prejeli niti ficka (hrvaškim, denimo, se danes dogaja popolnoma nasprotno). V tistem času so italijanski, španski, portugalski, francoski, nemški in drugi ribiči na veliko obnavljali ladjevje z evropsko pomočjo. Slovenci so v EU vstopili s shiranim ladjevjem. Takrat pa so se spremenila pravila in denarja za temeljito obnovo ladij ni več. V tokratni finančni perspektivi je za delne naložbe v prenovo in opremo palube namenjenih 700.000 evrov. Toda še za ta denar se ni prijavil niti en ribič. Kakšen smisel bi bilo urejati nadgradnjo, če 40 let stara barkača pušča na vseh koncih?
Kako je torej razdeljenih 28,8 milijona evrov? V t. i. prvi osi je na voljo približno 2,8 milijona evrov, od katerih bo 2,23 milijona namenjenih za razrez in približno 600.000 za popravila motorjev ali drugih malenkosti, če jim bo uspelo kakega ribiča prepričati, da se mu to lahko izplača (treba je poznati vse podrobnosti razpisa). V drugi osi je na voljo približno 10,7 milijona evrov za ribogojstvo in predelavo. Denar za ta namen bodo gotovo porabili. Seveda gre tudi za sladkovodno ribogojstvo in za predelavo rib, ki jo z morja selijo v – Pivko. V tretji osi je na voljo približno 10 milijonov evrov za prenovo ribiških pristanišč in za promocijo ribištva oziroma zdrave prehrane z ribami. Za pristanišča do doslej dali izolski občini 2,2 milijona, piranski 2,4 milijona in koprski 3,3 milijona evrov (manj kot 8 milijonov). Za promocijo ribištva je bilo namenjenih 700.000 evrov. V četrti osi pa je na voljo 2,3 milijona evrov za razvoj ribiških območij. Ustanovili so t. i. Obalno akcijsko skupino, ki si bo izmislila, kako porabiti približno tri milijone evrov. Ribičem bo od vseh milijonov ostal drobiž.
Urška Srnec, vodja sektorja za lovstvo in ribištvo z ministrstva za kmetijstvo in okolje, je pojasnila, da se v EU pripravlja reforma ribiške politike in da bo Slovenija poskušala v tem okviru in pri sprejemanju nove finančne perspektive odločujočim v Bruslju dokazati, da je slovensko ribištvo nekaj popolnoma drugega, kot so velike evropske ribiške velesile. Dokazati bo poskušala tudi, da je bilo slovensko ribištvo prikrajšano pri obnovi, da mu zdaj niti sama Slovenija ne sme finančno pomagati in da bi bilo prav, če bi to napako nekako popravili. »Bojim se, da bo to predvsem pismo dedku Mrazu, ki ne bo imelo veliko vpliva na evropske odločitve o nadaljnjem razvoju slovenskega ribištva,« je dejala Urška Srnec, ki sicer zagotavlja, da bo Slovenija spet prejela evropsko pomoč. Sami pa lahko ugibamo, koliko denarja bo tudi takrat prišlo do ribičev. Še posebno če bodo glavni nameni usmerjeni v »zmanjšan ribolovni pritisk«, v inovacije ribolovnih tehnik, izobraževanje, nadzor, do okolja prijazno ribištvo idr.
Slabi ribojedci
Slovenski ribiči so lani nalovili 719 ton rib ali šest odstotkov manj kot leta 2010. (Leta 1990 so slovenski ribiči nalovili še 6000 ton rib.) Takšno zmanjševanje ulova se nikakor ne sklada z načelom, da bi doma pridelali čim več hrane. Slovenci uvozimo približno 10.000 ton rib, kljub temu smo še zmeraj na evropskem repu po njihovi porabi (po zadnjih podatkih jih zaužijemo 8,3 kilograma na leto, medtem ko znaša evropsko povprečje 21,4 kilograma; za nami so samo Madžari, Slovaki, Bolgari in Romuni). Slovenci ulovimo in pridelamo manj kot desetino rib, ki jih potrebujemo. Strokovnjaki nas (tudi v akciji Rad jem ribe) prepričujejo, da so ribe zelo zdrave za človeka in da bi morali bistveno povečati njihovo porabo. Politiki se izgovarjajo, da ribištvo ni pomembna gospodarska panoga. Teža slovenskega ribištva pa niti približno ni enaka teži zasluženih evrov v tej panogi.
Odgovor, kaj storiti s po nesreči ulovljenim tunom, je na koncu precej težji. Urška Srnec je odgovorila nekoliko lakonično, a vendar spodbudno: »Če ulovijo tuna, ga absolutno ne smejo prodati.« Marsikateri drugi uradnik bi namreč odgovoril, da bi morali mrtvega tuna vrniti v morje ali pa (še verjetneje) predati inšpektorju, da ga pošlje na uničenje.
