Tiskane izdaje
Ljubljana – Medtem ko tukajšnje višje sodišče še premleva argumente nekaterih zagovornikov v zadevi Patria, da so dokazi, ki so bili na Finskem pridobljeni s hišnimi preiskavami, nezakoniti, lahko zadevo še dodatno zaplete sodba Evropskega sodišča za človekove pravice in svoboščine.
Ti so namreč v dveh primerih odločili, da je Finska kršila konvencijo o človekovih pravicah, ker so se hišnih preiskav lotili brez sodne odredbe.
Zakonitost dokazov, ki so jih pridobili finski in avstrijski preiskovalci, je ključno vprašanje, do katerega se je morala opredeliti ljubljanska okrajna sodnica Barbara Klajnšek. Obramba v zadevi Patria namreč ves čas vztraja, da so v tujini pridobljeni dokazi nezakoniti, češ da so do njih prišli s kršitvijo ustavno zagotovljenih pravic. Ko je sodnica pred časom sklenila, da ni prepoznala omenjenih kršitev, se mora zdaj do zahtev obrambe opredeliti še višje sodišče, saj so se nekateri zagovorniki na sklep pritožili. Po njihovem prepričanju so močno sporni predvsem dokazi, ki so jih finski policisti dobili s hišnimi preiskavami.
Na Finskem policija namreč sama odloča o hišnih preiskavah in za takšen ukrep ne potrebuje odredbe preiskovalnega sodnika, kot je to zahteva v Sloveniji. O finskih pravilih za poseg v tovrstno zagotovljene pravice je pred časom svoje reklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP).
Eden najbolj znanih finskih odvetnikov Markku Fredman je že spomladi dobil spor na omenjenem sodišču, kamor je podal tožbo zaradi kršenja človekovih pravic in svoboščin. Finskim preiskovalnim organom je očital, da zaradi slabe zakonodaje o hišnih preiskavah ne ravnajo v skladu z zagotovljenimi človekovimi pravicami. Sodniki so se z njim strinjali.
Avtonomna finska policija
Tožeči stranki (na Finskem so ju preganjali zaradi nezakonitega priseljevanja in organizacije nelegalnih prehodov meje) sta s pomočjo odvetnika Fredmana dosegli, da jima mora Finska zaradi kršenja 8. člena (pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah plačati 3000 oziroma 4000 evrov odškodnine in vsakemu še 2500 evrov sodnih stroškov. Sodišče je sklenilo, da hišna preiskava leta 2009 brez predhodnega sodnega naloga ni bila opravljena v skladu s konvencijo, čeprav so jo izvedli po veljavni zakonodaji.
Markku Fredman nam je povedal, da je s tem dokazal, da je finska zakonodaja o hišnih preiskavah slaba. Pojasnil je, da so februarja, ko je prišla zadnja sodba, v parlamentu že razpravljali o spremembi zakona. Vladni predlog je ostajal enak, in sicer da bi bili policisti edini pristojni za odločanje o hišnih preiskavah. Fredman o tem pravi: »Mislim, da so v Strasbourgu vedeli, da je treba zakon o policijskih pooblastilih obnoviti pred volitvami, in so pohiteli, da bi finski parlament njihovo odločitev lahko upošteval.« Za omenjena primera, kjer je dokazal kršenje konvencije o človekovih pravicah, pravi, da so sodniki o tem odločili zelo hitro – v 16 mesecih.
Čeprav s 1. avgustom na Finskem velja spremenjena zakonodaja, ta po besedah sogovornika še ni v skladu s človekovimi pravicami. Policija namreč še vedno svobodno odloča o hišnih preiskavah, s to razliko, da lokalna sodišča po že opravljeni hišni preiskavi (lahko) ocenijo, ali je bil poseg utemeljen oziroma ali je imela v času preiskave policija pravico to storiti. Policija nima avtonomnega odločanja le pri preiskavah uradov, bolnišnic in uredništev medijev.
O primeru Patria Fredman pravi, da je zelo odmeven tudi pri njih, zdi pa se mu nadvse zanimivo, da imajo zaradi njihove slabe zakonodaje s področja hišnih preiskav težave tudi drugod po Evropi.
Ni nujno, da so dokazi nezakoniti
Medtem ko so nekateri pravni strokovnjaki tudi za Delo povedali, da v tujini pridobljeni dokazi, čeprav niso povsem v skladu s slovensko zakonodajo, niso nujno zakoniti, se zdaj pojavlja vprašanje, kakšen vpliv bo na potek procesa Patria imela odločitev ESČP.
Dr. Ljubo Bavcon z ljubljanske pravne fakultete je o tem jasen: »V tujini, zlasti če gre za države članice EU ali Sveta Evrope, pridobljen dokaz v načelu velja tudi pri nas, razen če bi bil v tujini pridobljen z grobim in seveda razvidnim kršenjem človekovih pravic, na primer z mučenjem, preslepitvijo, izsiljevanjem ali čim podobnim.«
Odločitev ESČP po njegovem samo še dopolnjuje dejstvo, da mora sodišče takšen dokaz zdaj še toliko bolj vestno proučiti glede njegove vsebinske, materialne, in ne formalne korektnosti. »Če pristojno sodišče ne bo imelo indicev in zato dvomov, da je finska policija dokaze pridobila s prej opisanimi grobimi kršitvami človekovih pravic, potem bo dokazu pač priznalo verodostojnost, če pa se bodo pojavili dvomi o načinu pridobitve takšnega dokaza, potem bi bilo prav, če bi ravnalo po pravilu in dubio pro reo, kar pomeni, da je treba ob dvomu presoditi v korist obtoženca.«
Kot drugi pravni strokovnjaki je tudi Bavcon še enkrat opozoril, da pri odločanju o tako pomembnem vprašanju ni avtomatizma, ampak se je treba osredotočiti na vsebinske vidike, ki bi dovolili izključitev takšnih dokazov. »Prav zato mora naše sodišče tehtno proučiti ter upoštevati argumente in stališča, ki jih je v sodbi zapisalo ESČP.« Obravnavane zadeve pri nas namreč ne gre enačiti z zadevo, o kateri so odločali evropski sodniki.
