Tiskane izdaje
Verjeti, da so popusti le poslovni prijem zavarovalnic, ki je skrbno urejen v njihovih pravilnikih in za povrhu še pregleden, preprosto ni mogoče. Ne zgolj zato, ker se je Tilii zgodil primer Fabjan (in še kateri, saj bi bili skrajno naivni, če bi mislili, da je edini). A po razkritju tega razvpitega popusta je postalo jasnih več stvari; med drugim, da obstajata dve vrsti zavarovancev: tisti z visokimi popusti in oni brez njih. Če poenostavimo, bi en fabjan lahko postal celo enota za zavarovalniški 99-odstotni popust. Poosebljal pa ne bi le neetičnih strankarskih popustov, ampak tudi naravo kapitalizma, v kakršnem smo.
Od zunaj veliko možnosti nadzora tovrstnih zavarovalniških popustov menda ni, saj naj bi sodili v premijsko politiko zavarovalnic. In menda je jasno, da si zavarovalnice kradejo zavarovance tudi s popusti. Večja ko je zavarovalnica (če je mednarodna, pa sploh), več si lahko tega privošči. A problem popustov ni zgolj osvajanje trga, niti nelojalne konkurence, niti premijske politike zavarovalnice. Je tudi tisto, kar je razkril »primer Fabjan« - vprašanje etike in preproste zdrave pameti. Zakaj pa naj bi bil zavarovanec, tudi če je župan, strankarski človek, nekdanji poslanec in ne vem kako pomembna persona še, deležen 99-odstotnega popusta? Kakšen bi bil lahko statističen ali drug razumljiv argument, ki bi to pomembnost, zapakirano v paket brezplačnega zavarovanja, sploh podprl? Ali jo upravičuje Fabjanova prostodušna izjava, da smo pač v kapitalizmu?!
Če se zavarovalnice odločijo, da bodo ponudile popuste za razne pakete v okviru nekih normalnih odstotkov, je to njihova poslovna politika. Če jih ponudijo skupini, ki jo lahko, statistično dokazljivo, prištevamo med varne voznice oziroma voznike, potem, pravijo strokovnjaki pa tudi Agencija za zavarovalni nadzor, jih je mogoče opravičiti ali vsaj razumeti. Če se odločijo, da bodo popustov deležni krvodajalci ali podobne skupine, ki delajo v obče dobro, zadržkov glede nekih normalnih popustov skoraj ne bi mogli imeti.
Lahko celo pretiravamo: zavarovalnice bi lahko skupini skoraj že sto tisoč brezposelnih v državi podarile enoletnega avtomobilskega fabjana, torej brezplačno zavarovanje. Tako bi bile v očeh navadnih zavarovancev videti skorajda že kot zavarovalniški rdeči križi ali karitas. Strošek, ki bi ga zato imele, denimo kakšnih 50 milijonov evrov (100.000 brezposelnih krat 500 evrov vredno zavarovanje), bi si sorazmerno porazdelile. Za povrhu pa bi ta strošek povrnile z zaupanjem, ki ga izgubijo z nekaj razvpitimi klientelističnimi popusti.
Zavarovalnice odgovarjajo, da so njihovi popusti urejeni s pravilniki in tako bolj ali manj avtomatizirani. Vendar bi laična zavarovalniška javnost lahko razumela, da so navadni popusti, tisti iz preglednih zavarovalniških pravilnikov, rezervirani za navadno zavarovalniško »rajo«, oni drugi, ki jih zaradi višine tudi pravilniki ne prenesejo več, pa za visoko zavarovalniško klientelo. Prezreti pa ni mogoče niti tega, da te popuste nazadnje nekdo tudi plača; večinoma množice navadnih zavarovancev. Poenostavljeno povedano: izbrano skupinico fabjanov z višjimi stroški zavarovalnic in s tem dražjimi premijami plača množica nefabjanov.
A tudi če bi držalo, da tovrstnih zavarovalniških »diskontiranih« izletov ni veliko, se ponuja vprašanje: ali je potem občasna 99-odstotna nepoštenost dovoljena, ker se v masi ne pozna?
Iz torkove tiskane izdaje Dela
