Z zakonodajo bi podrobneje morali opredeliti, kakšne izkušnje morajo imeti vodilni delavci in na katerih delovnih mestih, saj po njegovih besedah pogosto šteje le, da imaš pravo partijsko izkaznico, le da je partij danes več.
Samo Fakin: Zdravstva ne gre primerjati z drugimi deli javnega sektorja. Dnevno imamo opravka s 3,5 milijardami evrov.
Pri izbiranju članov svetov zavodov ocenjuje, da je zadeva še hujša, saj je postopek resda transparenten, vendar lahko politika navkljub temu, da si strokovno podkovan in v neki ustanovi uživaš podporo, tvoje imenovanje blokira. Podobno se je zgodilo njemu, ko je se je še tretjič želel zavihteti na vrh zavoda za zdravstveno zavarovanje, a ni užival podpore SMC in svoje predhodnice, ministrice Milojke Kolar Celarc.
Zato zatrjuje, da gre pri vmešavanju ministrov za prekoračitev pristojnosti, saj je na članih svetov zavodov nadzor nad uresničevanjem strokovnih in poslovnih ciljev.
Bolnišnica kot gospodarska družba
Fakin je vnovič poudaril namero po preoblikovanju javnih bolnišnic in zdravstvenih domov po zgledu gospodarstva, kjer družbe imenujejo upravo in člane nadzornega sveta, ki za sprejete odločitve nato odgovarjajo s svojim premoženjem. Trenutno se namreč ponekod dogaja ravno nasprotno – živijo v prepričanju, da se jim nič ne bo zgodilo, če bo zavod imel izgubo, sveti zavodov pa ne odgovarjajo za nič.
Minister bi odgovornim v javnih zdravstvenih zavodih tudi zvišal plačila po vzoru zasebnega sektorja, uvedel bi še obvezno vsakoletno revizijo poslovanja, kar bi njihove proračune olajšalo za med pet in petnajst tisoč evrov, vendar se z njo lahko vodilni zavarujejo pred očitki.
»Treba je zaostriti odgovornost poslovodnih delavcev in jih ustrezno plačati. Zakaj morajo biti direktorji javni uslužbenci, če upravljajo s pol milijarde ali s 100 milijoni, se ukvarjajo z nadzorom kakovosti, razvojem medicine ... Mislim, da nas ne bo vzel hudič, če bomo njihove plače prilagodili zaslužkom v gospodarskih družbah,« je še nanizal.
Pritiskov ne zmanjka
Svoje izkušnje s pritiski sta v državnem svetu opisala nekdanja strokovna direktorica ljubljanskega UKC Marija Pfeifer in nekdanji predsednik sveta tega zavoda Tomaž Glažar, ki je hkrati na pristojnem ministrstvu vodil direktorat za zdravstveno ekonomiko.
S položaja je odšla januarja, ko se je upokojila, povedala pa je, da ji je bilo zadnjega pol leta bilo prepovedano marsikaj. Ko sta marca lani s tedanjim generalnim direktorjem UKC Andražem Kopačem predlagala zamenjavo strokovnega direkotrja pediatrične klinike Rajka Kende, so ju predstavniki ministrstva, z Milojko Kolar Celarc na čelu, vodjo kabineta in dvema piarovkoma prepričevali, da ga nikakor ne morejo razrešiti.
»Junija sva zahtevo po odstopu ponovila. Začela se je vsesplošna psihološka in drugačna vojna, naslednji dan je ministrica zahtevala odstop obeh,« je opisala, v nadaljevanju pa so sledile tudi stalinistične metode. Ker ju je svet zavoda podpiral, je vlada zamenjala šest članov zavoda, ki po njenem pripovedovanju niso bilo seznanjeni z dogajanjem, so pa vedeli, kaj morajo storiti. In to je »politični pritisk«, je jasno povedala.
Izpostavila je, da se med drugim zatika zaradi zakonodaje, začenši s statutom UKC, ki presplošno opredeljuje pogoje za zasedbo direktorsko mesto, ključno je le, da imaš univerzitetno izobrazbo.
Medtem je Glažar prepričan, da postopki niso problematični, saj dajo možnost različni paleti kandidatov. Bolj problematične so prenizke plače, ki prinašajo tveganje za korupcijo, ter medijska izpostavljenosti, ki se včasih v želji po vplivanju na poslovodstvo, izjalovi v zlorabo.