Tiskane izdaje
Napredka ni mogoče spregledati. Še včeraj je glavna ločnica potekala v zgodovini, med partizani in kolaboranti. Danes se Slovenci delijo v ekonomiji, na neoliberalce in gradualiste. Od razprave o tem, kaj je bilo, so se z nezmanjšano vnemo preselili k razpravi o tem, kaj bo. Tisto, kar je ostalo, je neomajno prepričanje enih in drugih, da se je zgodilo oziroma bo prišlo natančno to, kar trdijo, da se je oziroma bo zgodilo.
Jože P. Damijan sozvočne uverture niti ni mogel pričakovati. Da je pritegnil pozornost zaspane stroke, samozadovoljne politične elite in do intelektualnih pobud ravnodušne javnosti (tudi medijev), je moral uporabiti provokacijo. Metodo zbujanja pozornosti, značilno zlasti za umetniške prakse in še posebej lastno rock'n'rollu, s katerim je odraščal. Njegova ekskluzivnost, kritika vsega obstoječega in nevljuden besednjak so trčili ob »bodi-miren-in-nič-ne-govori« mentaliteto nacionalnega kolektiva. Konflikt je bil neizogiben. Brez njega Damijan ne bi dobil možnosti, da usklajuje uresničevanje svojih idej, zaradi njega morda ne bodo uresničene.
Ločnica je namreč, kakor so pokazali tudi današnji nastopi poslancev v državnem zboru, zacementirana. Pri tem pa so se, tega vtisa se je težko znebiti, v vladnih strankah bolj kot s kandidatom za ministra in vsebino njegovih, torej vladnih reform, ukvarjali z dokazovanjem lastne pravšnjosti. Kajpak, marsikaj od tistega, kar program reform predvideva, je zelo boleče za volilno telo koalicijskih strank. Opozicija je na drugi strani seveda drezala prav tja, opogumljena z javnomnenjskimi raziskavami o (ne)priljubljenosti reform (in vlade). Račun enih in drugih je napačen. Zaradi morebitne opustitve nekaterih domnevno nepotrebno trdih ukrepov se rating vladnih strank ne bo bistveno izboljšal, prav tako pa se zaradi počeznega anatemiziranja reform volivci ne bodo množično vrnili k opoziciji. Še nekaj časa se bo krepila zgolj »stranka neodločenih«.
V njej pa je, morda izziv za demoskope, zanesljivo veliko takšnih, ki spremembe pričakujejo z razumljivimi bojaznimi, čutijo pa, da so potrebne. Njim bi se Jože P. Damijan kot prvi mož reform moral posvetiti.
