Tiskane izdaje
Zaprtje Komune je sicer le nadaljevanje kinematografskega opustošenja, ki smo mu priča vse od odprtja prvega kinocentra v Sloveniji, ljubljanskega Koloseja. Iz središča prestolnice je pregnal en kino za drugim, filmsko ponudbo pa tako poplitvil, da danes izgublja celo tisto publiko, ki jo je primarno vzel za tarčo - najstniško generacijo. V Ljubljani je oktobra resda ponovno štartal Kinodvor, torej kinematograf za zahtevnejše odjemalce. Že po mesecu dni je presegel vsa pričakovanja glede obiska. Tudi zato ima programski direktor Liffa, ki letos dosega še enega svojih rekordov pri prodaji vstopnic, najbrž prav, ko trdi, da bi morala imeti Ljubljana z okolico vsaj pet umetniških kinematografov, da bi številno Liffovo občinstvo nasitili tudi čez leto. O tem, koliko bi jih potrebovala vsa Slovenija, ne razmišlja nihče.
In kaj ima s tem Pahorjeva kandidatka za kulturno ministrico Majda Širca? Nekaj že: Ljubljana se za nakup Komune ne zanima. To je po svoje logično: ko je direktor Slovenske kinoteke aprila iz Kinodvora odnesel tehnično opremo in kino zaklenil, je mesto ponovno kupilo opremo, zaposlilo ekipo in kino odprlo. Gesta države bi zdaj lahko bila, da Ljubljani, njenim stalnim in začasnim prebivalcem vrne Komuno. V upravljanje z namenom kakovostne in vsakodnevne filmske dejavnosti naj jo da Cankarjevemu domu, poleg nekdanje Kinoteke tako rekoč edini kulturni ustanovi v mestu, ki je poskušala za dober film skrbeti vsa ta dolga in do filmske kulture scela neprijazna tranzicijska leta. Z Liffom že devetnajsto po vrsti.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela!
