Fiktivni vpis: Laž ima dolge nogé

Konec tedna je bil zelo deloven za vse srednje in višje strokovne šole ter visokošolske zavode, ki ponujajo vpisna mesta bodočim dijakom in študentom. Informativna dneva imata velik vpliv na dokončno izbiro študija vseh oklevajočih med dvema možnostma ali več. Na članek se je odzval študent Boris Meglič.

Objavljeno
12. februar 2011 20.09
Jasna Kontler Salamon, notranja politika
Jasna Kontler Salamon, notranja politika
Pri bodočih dijakih letos kakšnih posebnih vpisnih sistemskih težav ni pričakovati, bodo pa vpisna nesorazmerja – višek gimnazij in primanjkljaj strokovnih srednjih šol – iz leta v leto bolj vplivala na naše gospodarstvo in delovanje družbe. Tudi pri študentskem vpisu so nesorazmerja – nekateri študijski programi, na primer programi poslovnih ved in programi zdravstvene nege, so se očitno razbohotili zaradi zasebnih interesov izvajalcev teh študijev, in ne zaradi zaposlitvenih možnosti –, vendar študentski vpis bremenijo še hujše stvari.

Gre predvsem za fiktivne študente, saj za njihov vpis kljub drugačnim zagotovilom ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča še vedno ni napovedane učinkovite ovire v obliki enotne vpisne evidence. Lani so, tudi v povezavi z razpravami o zlorabah študentskega dela, izrekli veliko besed o enotni vpisni evidenci študentov, s katero bi onemogočili pridobitev statusa rednih študentov tistim, ki za status nimajo pogojev, pri tem pa mnogi sploh ne nameravajo študirati.

Večina tovrstnih »študentov« status potrebuje le zaradi pravice do študentskega dela in zaradi uživanja različnih socialnih pravic. Minister Golobič je lani večkrat izjavil, da bodo do naslednjega, torej letošnjega vpisa vzpostavili omenjeno evidenco. Poudarjal je še, da hočejo s tem odpraviti razmere, v katerih je lahko nekdo pri nas pet let ali več redni študent, ne da bi medtem naredil en sam izpit.

Zakaj evidence še ni?

Minister je moral lani pojasnjevati, zakaj takšne evidence niso uvedli takoj, saj je dekan ljubljanske fakultete za strojništvo Jože Duhovnik javno izjavil, da bi omenjeno vpisno evidenco lahko že davno imeli, če bi jo le hoteli. Golobičev odgovor na tovrstne očitke je bil, da želijo v vladi enotno evidenco vpisanih v visoko šolstvo izkoristiti tudi za druge naloge, tako velik projekt pa zahteva daljši čas priprave. A ob letošnjem vpisu bi moralo biti vse nared. Pa ni. Za pojasnilo smo se obrnili na ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Duša Marjetič iz direktorata za visoko šolstvo nam je pojasnila, da bodo projekt začeli izvajati še ta mesec, centralno evidenco vpisanih v visoko šolstvo pa bodo vzpostavili predvidoma na začetku prihodnjega študijskega leta. V okviru tega projekta so predvideli tudi evidenco študijskih programov in visokošolskih zavodov, za katero bo skrbela Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS). To naj bi ustanovili do letošnjega poletja.

Seveda nas tako skop in premalo jasen odgovor ni zadovoljil, zato smo v pogovoru z Marjetičevo sestavili zgodbo o nesrečni evidenci – projekt se uradno imenuje elektronsko visoko šolstvo (eVŠ).

Izvedeli smo, da je vzrok za zamudo eVŠ to, da so ob lanskem razpisu, s katerim so iskali izvajalca tega zahtevnega projekta, naredili napako – zaradi napačne navedbe, da izvajalec ne more prenesti dela projekta na podizvajalce –, na katero je pred iztekom prijav opozoril eden mogočih izvajalcev. Tako so razpis razveljavili. Ponovili so ga šele konec lanskega leta in že izbrali izvajalca. Ker še poteka rok pritožbe, nam Marjetičeva imena izvajalca eVŠ ni razkrila. Vsekakor pa je – glede na to, komu je najbolj v interesu, da še ni vpisne evidence – zanimivo, da se tisti, ki je opozoril na razpisano napako, ni pojavil na drugem razpisu, na katerega so se prijavili štirje izvajalci.

Tudi če bodo zdaj zelo pohiteli in bo eVŠ – ta mora, da bo lahko opravil svojo nalogo, vsebovati tudi vpisne podatke za pet ali deset preteklih let – res začel delovati do prihodnjega študijskega leta, se zdi skoraj nemogoče, da bi z njim še lahko izločali tiste, ki se bodo medtem neupravičeno vpisali. To pomeni, da se bo učinek evidence odložil za še eno leto. Če bo medtem na referendumu padel tudi zakon o malem delu in bo ostalo študentsko delo, bodo ostale tudi vse zlorabe, katerih finančni obseg verjetno sega v milijone evrov. Proti zlorabam študentskih statusov in posledično neupravičenim »študentskim« delom so uradno tudi študentski predstavniki. A ti, zanimivo, niso še prav nič protestirali zaradi zamud pri uvajanju evidence, s katero bi zlorabo vsaj omejili, če že ne onemogočili.

Previdno pri vpisu 

Vse to, vsaj za zdaj, nima nič neposredno opraviti s tistimi, ki bodo lahko še malo več kot tri tedne, do 8. marca, razmišljali o svojih vpisnih odločitvah. Te skrivajo mnoge pasti, med katerimi je tudi možnost, da se nevede vpišejo na program, na katerem ob koncu šolanja ne bodo dobili javno veljavnega spričevala. To se je, kot je potrdilo sodišče, zgodilo diplomantom ljubljanskega izobraževalnega zavoda IRC. Zato bi bilo dobro, da vsi bodoči študentje preverijo javno veljavo študijskih programov na spletni strani MVZT v razvidu visokošolskih zavodov.

Omembe vredna pa je tudi spletna pomoč za bodoče študente na portalu Studij.si, kjer poleg izčrpnih informacij o študijih ponujajo celo kviz, s katerim naj bi neodločni našli najprimernejšo fakulteto oziroma najprimernejši študij.

Odziv Borisa Megliča

S problematiko, o kateri pišete, se ukvarjam že dalj časa, prav zaradi tega pa sem se razjezil ob sprenevedanju Študentske orgnaizacije Slovenije (ŠOS) pri tem, ko vam odgovarjajo. Trdim, da so prav vsi najvišji funkcionarji na ŠOS "fiktivci". Prav na njihovo nadzorno komisijo, ki je zaradi avtonomije edina pristojna za obravnavo takšnih stvari, sem poslal dokument, ki dokazuje da je Nika Štravs, predsednica študentske organizacije primorske univerze (ŠOUP) in s tem ena izmed štirih članov predsedstva ŠOS, vpisana fiktivno.

Naj pojasnim. Nika Štravs, predsednica ŠOUP in članica predsedstva ŠOS se je v preteklosti (fiktivno) vpisala na fakulteto za pomorstvo in promet, ki deluje v okviru ljubljanske univerze. Po tem se je vpisala na fakulteto za humanistične vede v kopru, ki je članica primorske univerze. Ko je Štravsova zaradi vodenja ŠOUP potrebovala podaljšanje statusa, je na humanistiki ponaredila vpisni list. Na njem je zatajila predhodni vpis na fakulteti za pomorstvo. Zakaj? Zato, da je lahko ostala dobro plačana študentska predsednica.

Tu se zloraba še ne konča. Ker je želela biti predsednica; ki zgolj dela in krade študentom še celo funkcije, še naprej, je Štravsova zakon zlorabila do popolnosti. V letošnjem letu se je pisala že na tretjo fakulteto - samostojni visokošolski zavod. Kot ugotavljajo tudi na ŠOS, enotna evidenca ne obstaja, samostojni zavodi pa pč radi vpisujejo. Nika Štravs je s tem do popolnosti zlorabila sistem ki ga "popravlja".

Pozor: Nika je s tem zadnjim vpisom izven univerze na Primoskem, čeprav zastopa prav to, jasno prekršila člen ustave študentov, ki jasno in nedvoumno pravi, da je predsednik univerzitetne študentske organizacije lahko le tisti, ki se izobražuje na tej univerzi. Nika "se šola" v ljubljani, predseduje pa študentski organizaciji primorske univerze.

Ko sem verodostojen - ožigosan dokument, ki zlorabo dokazuje - poslal na nadzorno komisijo ŠOS, so mi odgovorili, da se s tem ne bodo ukvarjali, ker da to ni v njihovi pristojnosti. Seveda zavajajo. Akti so deponirani pri nadzornemu ŠOSu, zato ker bi ta zaradi avtonomije, ki jo uživajo študenti, moral opravljati notranji nadzor. Tega ne počnejo ravno zato, ker ravno vodsvo ŠOS zlorablja vpise najbolj.

Le preverite njihove starosti, dolžino šolanja in strokovnost. Vprašajte sekretarja Cvikla, koliko časa študira farmacijo. Strokovno vodstvo ŠOS, ki je redno zaposleno, ima celo zgolj maturitetno izobrazbo! To je bistvo zablode ŠOS. Zlorabe in »tovarišijsko« zaposlovanje, predvsem pa nestrokovno in instinktivno vodenje, podprto s serijo zavajanj in zlorab.

Nad ŠOSom razočaran študent, ki iz študentske organizacije ne more izstopiti.

 

Odziv Študentske organizacije Slovenije (ŠOS):

Študentska organizacija Slovenije je že pred leti predlagala vzpostavitev enotne evidence vpisa, ki jo predvideva sistem eVŠ, s tem, da ŠOS poudarja, da bi morala obstajati skupna evidenca za celotno terciarno izobraževanje, torej tudi višje strokovne šole (ki sicer spadajo pod okrilje Ministrstva za šolstvo in šport, ureja pa jih ločena zakonodaja). ŠOS je že leta 2010 na različnih nivojih izpostavil nujnost vzpostavitve elektronske evidence vpisov, med drugim tudi kot sistema, ki bo omogočal preglednejše in kakovostnejše slovensko visoko šolstvo.

Ko govorimo o fiktivnih vpisih, moramo ločiti vpise na fakultete od vpisov na višje strokovne šole. Poleg tega pa se študenti vpisujejo iz različnih razlogov. Nekateri zato, ker jim ni uspelo končati študija na prvem vpisanem programu in želijo imeti v vmesnem času, ko so tam brez statusa, status nekje drugje (tudi zaradi pravic, ki izhajajo iz tega), spet drugi pa so taki, ki so že diplomirali pa ne dobijo (ustrezne) zaposlitve, zato se odločijo podaljšati status študenta in tako tudi kaj zaslužiti preko študentskega dela. Če bi država imela ustrezno strategijo zaposlovanja mladih, bi se fiktivni vpisi odpravili postopoma sami od sebe.

Sedanja zakonodaja fiktivne vpise sicer omogoča, zato se tudi fakultete oziroma bolje rečeno zavodi ne morejo odločiti za ne-vpis kandidata, v kolikor ta izpolnjuje vse pogoje. Napak je seveda to, da določeni zavodi tak vpis tudi spodbujajo, predvsem zaradi financiranja po študentu. Vsekakor bi bilo potrebno spremeniti zakonodajo, da vpisi v oba sistema na tak način ne bi bili več mogoči, za kar si prizadeva tudi ŠOS, kot tudi to, da se vzpostavi skupna evidenca vpisanih v celotno terciarno izobraževanje, ki bi zlorabe tudi v veliki meri onemogočila. Že tak sistem bi tudi za državo pomenil precejšen prihranek sredstev, ki jih sedaj namenja za študij kot tudi socialne transferje fiktivno vpisanih.

Problem je v neurejenem sistemu terciarnega izobraževanja, ki omogoča status in posledično tudi študentsko delo. Drži, da nekdo, ki je fiktivno vpisan lahko študentsko delo opravlja v večji meri, saj nima študijskih obveznosti. Po analizah, ki jih je opravil ŠOS so ravno ti študenti skupina, ki prejema najvišje zaslužke iz študentskega dela, ki se mu tudi zaradi tega očita zlorabe. ŠOS znova poudarja, da bi to uredili z enotno evidenco vpisa in tako »ubili dve muhi na en mah«: razrešili bi anomalije v sistemu študentskega dela in prihranili sredstva, namenjena za te študente. Menimo pa, da se država zaveda, da bi ta ureditev večino teh študentov (in celo diplomantov) pahnila v brezposelnost, ki bi se povečala za več deset tisoč iskalcev zaposlitve. Tako si raje zatiska oči pred dejansko sliko brezposelnih izobraženih mladih in dopušča tak sistem, krivdo pa spet vali prav na študente, študentsko delo in pravice, ki jih želi ukiniti.

Največji problem pa je očitno ta, da država nima pretirane želje uredit sistema, saj v fiktivno vpisanih študentih prikriva neurejeno terciarno izobraževanje in obupen socialni položaj mladih, ki bi bili potem primorani pristat na Zavodu za zaposlovanje; to pa bi kvarilo statistiko brezposelnih v naši državi.