Tiskane izdaje
Antoaneti Tonchevi, mladi bolgarski novinarki in scenaristki, prostovoljki v Mladinskem centru Zagorje (MCZ), se je v nekem hipu zazdelo, da je svet prepoln žalostnih in osamljenih. Kako ne bi bil, ko pa večina svetovnih novic pripoveduje o žalostnih, izgubljenih in osamljenih? V prepričanju, da nekje obstaja tudi ključ do sreče, je posnela film Kaj je sreča?
V Nemčiji so vprašanja o mladih in sreči tako resna, da so na eni od srednjih šol v Heidelbergu uvedli edinstven maturitetni izbirni predmet z imenom – sreča. Na zagorski Osnovni šoli Toneta Okrogarja, kjer Toncheva opravlja prostovoljstvo, sreče še nimajo na urniku. Tako kot nikjer v Sloveniji. Morda pa se bo predmetnik nekoč spremenil. Kajti prav med sedemmesečnim bivanjem pri nas se je Toncheva seznanila z žalostno statistiko, po kateri so Slovenci na svetovnem vrhu po številu samomorov, iz česar je sklepala, da bratski slovanski narod ne ve dobro, kaj je sreča.
Slovenci torej ne znajo biti srečni, si je rekla. Da ne govorijo radi o sebi in da potrebujejo čas, da odprejo srce tujcu, je spoznala na lastni koži. Še bolj pa se je začudila nad številom smrti med Slovenci zaradi ljubosumja. »Vedno sem mislila, da je to značilnost Japoncev,« pravi. Iz želje pomagati ljudem pri iskanju sreče je nastal 42-minutni film. Toncheva ga je s podporo MCZ posnela na edinem mestu, ki lahko človeku po njenem ponudi odgovor na vprašanje, kaj je sreča – v londonskem muzeju sreče. Toda ali ga je v resnici tudi našla?
Antoaneta Toncheva: neumorna iskalka sreče
Nihče noče ostati brez
Ko si človek enkrat reče, da je dovolj, da je napočil čas, da spremeni svoje življenje na bolje, je sreča prva stvar, na katero pomisli. Tudi z Antoaneto je bilo tako. Čeprav je imela doma dobro službo z dobro plačo za bolgarske razmere – življenje v Bolgariji pa je polovico cenejše kot v Sloveniji –, je spoznala, da je nakupovanje, hobi, v katerem današnje mladenke zaman iščejo srečo, ne izpolnjuje: »Ko človek kopiči stvari, je ob denar, zapravlja čas, ki je danes visoko na lestvici vrednot, nazadnje pa si z vsemi temi nepotrebnimi rečmi zatrpa stanovanje, edino pribežališče, ki ga ima. Kako naj bo potem srečen?«
Nekateri so za srečo ...
Ljudi osrečujejo sila različne stvari, vsem pa je skupno, da nihče noče ostati brez nje – sreče. Sreča je razlog za življenje in običajno je ne najdemo v velikih stvareh, pravi Toncheva, ki je kot uvod v »pravi film« posnela še kratki dokumentarec na zagorskih ulicah – nekakšen trailer, ki nakazuje, kaj bo prinesel film. Invalid na vozičku, starejša gospa, delavec v kombinezonu, mladenič v avtu, dekle na železniških tirih: mali človek ne hlepi po velikih stvareh, izpolnjujejo ga družina, prijatelji, drobne pozornosti ...
»Tudi zato sem ostala brez besed, ko osem otrok ni znalo odgovoriti na vprašanje, kaj je sreča,« pravi Toncheva, prepričana, da je sreča tudi to, da zna človek izbrati prave prijatelje. »To niso tisti, ki te vlečejo navzdol, kadar se počutiš kot helijev balon, ki si želi čim više.« Sicer pa so ljudje za Tonchevo kot drevesa: eni imajo popolne krošnje, drugi pač ne. »Srečen je tisti, ki se zna sprejeti takšnega, kakršen je, in reči, nisem popoln, a to sem jaz – ter biti pri tem ponosen nase.«
In pri tem vneto odkimavati? »To pa je bolgarska posebnost,« se smeje Antoaneta. Odkimavanje z glavo pomeni v Bolgariji da, prikimavanje ne. Torej je imela s Slovenci hude težave? »Niti ne. Vsi so razumeli, ko sem rekla ne, totaly ne [absolutno ne].«
Brez denarja in z veliko vere
Film Kaj je sreča? bo premiero doživel danes v MCZ. Ni le nizkoproračunski izdelek, ampak je nastal tako rekoč sploh brez proračuna, zato pa s toliko več vere v srečo. Tudi tridnevno bivanje v Londonu z mentorico Lizo Kokole in sodelovanje z ljudmi, ki so osnovali tamkajšnji muzej sreče, je spremljala »gola sreča«. Sicer se potovanje v drago otoško prestolnico z vsega nekaj stotaki evrov v žepu ne bi izšlo ...
Podobe sreče.
Na pomlad se Tonchevi izteče prostovoljstvo. Bo prišla še kdaj poskusit srečo k »nesrečnim« Slovencem? Če bo imela čas, zagotovo, odkima Toncheva: »Svet je tako velik in življenje tako kratko. Jaz pa moram videti še toliko stvari!«
