Forma in vsebina

Ko se bo predsednik republike Danilo Türk v sredo dopoldne sprehodil mimo vojaške častne čete na zagrebškem Pantovčaku, bo zaživela predvsem forma: vojaške časti so namenjene najvišjim predstavnikom tuje države. O vsebini bo dokončno mogoče govoriti šele zvečer, ko se bo srečal še s Slovenci, ki živijo na Hrvaškem, pred tem pa s premierom in predsednikom parlamenta sosednje države. O vsebini in ciljih teh srečanj se javno ne govori, upati je, da bo tudi vsebina upravičevala formo, ki se zdi sedanjemu predsedniku veliko pomembnejša kot njegovima predhodnikoma. Vendar zna to tudi utemeljiti.

 

Za Türkov dolgo pripravljani prvi uradni državni obisk pri sosedih je sicer veliko vzrokov in vsaj enega lahko takoj navedemo: dobro bi bilo, če bi se najvišji državniki s tega zelo kompliciranega geopolitičnega območja srečevali čim večkrat, pa čeprav prednje ne bi zmeraj pogrinjali rdečih preprog in postrojevali vojaških oddelkov. Prav za hrvaško-slovenske odnose bi bilo to še posebno koristno, čeprav na prvi pogled dosedanja, marsikdaj zelo neformalna in prisrčna srečanja (spomnimo se Drnovškovih z Mesićem) niso veliko pripomogla k razpletanju zapletenega. Ker pa srečanja na najvišji ravni ne prinašajo posebnih obveznosti za udeležence, pomagajo gladiti razlike in verjetno lajšajo dialog med premieri.

 

Morda je to tudi priložnost, da se spodbudijo takšni impulzi - zdaj bi lahko pri nas razmeroma kmalu pričakovali tudi hrvaškega predsednika Mesića. O drugih predvidenih državniških obiskih iz neposredne bližine pri nas ali o naših na tujem niti ne vemo. Ali se sploh še spomnimo - ne da bi si morali pomagati z novinarsko dokumentacijo -, kdaj smo nazadnje iz bližnje soseščine po vojaško koga častili in tako medsebojne odnose uradno povzdignili morda celo na višjo raven, kakor jo je mogoče dojemati v resnici? Naši prvi sosedi so vendarle tudi Italijani, Avstrijci in Madžari, medtem ko je britanska kraljica predvsem za vse zanimiva sodobna posebnost.

 

Iz torkove tiskane izdaje Dela