Razlika med novo in staro bo vidna zgolj v podrobnostih

Dolenji Novaki - V teh dneh pogled na območje nekdanje Partizanske bolnice Franje za nekoga, ki se je večkrat potikal po tem ozkem kanjonu, ni najbolj prijeten. Zvok mešalnega stroja, motorne žage, kopača in manjšega goseničarja, ki tamkaj nimajo kaj početi, po svoje motijo nekdanje partizansko zatočišče. Vendarle pa je nekoliko laže, ko vidimo, da je na novo postavljeno ogrodje prve od 12 barak, ki jih je uničila ujma. Državni in spomenik Evropske dediščine ter spomenik človečnosti nasploh se obnavlja s polno paro.

Projektanti, izvajalci, restavratorji in konzervatorji so dolgo po nesrečnem septembru 2007 sklanjali glave in iskali najboljšo rešitev za Franjo in njene številne obiskovalce. Najbolj je bilo treba napeti možgane pri dilemi, ali naj partizansko bolnico obnovijo do potankosti ali naj v Franji uredijo vodotok Čerinščice tako, da bi prevajal večjo količino vode. V prvem primeru bi seveda tvegali, da bi nekoč voda spet odplaknila lesene barake. Na koncu je padel sklep za ureditev vodotoka, da bi barake ostale nad morebitnim poplavnim valom. »Podpora barakam bo ponekod drugačna kakor doslej, toda govorimo o podrobnostih. O tem se pogovarjamo zelo natančno, da bi se maksimalno približali avtentičnemu stanju prejšnje Franje,« je poudaril vodja Državne tehnične pisarne Stanislav Beguš in dodal: »Tisti, ki so bili v Franji kot ranjenci ali službujoči, bi seveda videli razlike, toda zares zgolj v podrobnostih. Tisti, ki so Franjo obiskovali redno, bodo razlike videli veliko težje. Enkratni obiskovalci pa ne bodo o tem vedeli nič. Fascinantnost lokacije je namreč takšna, da turista močno prevzame.«

Doslej so v sklopu rekonstrukcije Franje pripravili vse projekte, pridobili vsa soglasja in gradbeno dovoljenje, opravili vse javne razpise ter v večini primerov našli izvajalce. Sanacija brežin med Malim in Velikim Njivčem je zaključena, pred koncem so tudi dela na zaplavni pregradi za Franjo. V dveh tednih bo dokončana še ureditev struge, dela pa so stekla tudi na baraki številka 13, ki jo bodo uporabili kot vzorčni primer postavitve za ostale gradnje. Bistvene razlike glede na staro Franjo vsaj na zunaj torej ne bo. Barake bodo stale na enakih višinah, položene v istih smereh in izdelane iz enakih gabaritov.

Direktorica Mestnega muzeja Idrija, dozdajšnjega upravitelja Franje, Ivana Leskovec, priznava, da je srečevanje spomenika, ki je nekoč obstajal, s popolno rekonstrukcijo, za nekoga, ki s Franjo živi in dela že 25 let, svojevrstna izkušnja. »Zanimivo bo spremljati doživljanje prvih obiskovalcev, ko se bodo vrnili v prenovljeno Franjo. Ena pomembnejših nalog po otvoritvi bo, da ljudem predstavimo rekonstrukcijo in da jih nenehno o njej poučujemo. Predstaviti jim moramo tudi probleme, s katerimi smo se srečevali med rekonstrukcijo, ne samo obnovo barak in opreme,« je razmišljala.

V Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) pravijo, da dela potekajo po pričakovanjih in predvidevanjih, ki so jih sestavili pred začetkom rekonstrukcije. »Pri posegih na območju bolnice je bilo nujno potrebno upoštevati potrebe po varnosti pred stoletnimi vodami, to pa potegne za seboj velike posege v strugi. Rekonstrukcija barak in s tem prostorska zapolnitev soteske pomeni vizualno predstavitev življenja v soteski v času druge svetovne vojne. Prazen, izropan prostor po povodnji, bo znova napolnjen in barake bodo ponovno našle mesto, ki so v času druge svetovne vojne nastale tam, kjer tega nihče nikoli ni pričakoval. Z rekonstrukcijo barak zapolnjujemo tudi izjemno nesnovno dediščino spomenika, in prav ta dimenzija daje bolnici Franje poseben pomen,« je naštela Ernesta Drole iz ZVKDS.

Druga pomembna vrednost Franje so predmeti. Nekoč jih je bilo v bolnici 797, pred katastrofo pa 670. Po obnovi preživelih predmetov v Franjo ne bodo vračali, pač pa jim bodo našli varno mesto v morebitnem informacijskem centru spomenika oziroma v okviru stalne postavitve Cerkljanskega muzeja. Takšnih predmetov je približno 200. Sicer je muzej pri pridobivanju predmetov zadovoljivo uspešen. Sto so jih naredili ali rekonstruirali sami glede na opise, fotografije ali ostanke. Velik je bil odziv ljudi, ki so Franji sami odstopili svoje predmete, v glavnem zdravniško in kirurško opremo. »Razen z nekaterimi večjimi predmeti, ko je bil rentgen, mislim, da ne bomo imeli večjih težav,« je dodala.

Nedavne izjave o smiselnosti obnove Franje na rovaš davkoplačevalskega denarja (država je za celovito sanacijo najprej rezervirala štiri milijone evrov) so dvignile prah. Cerkljanski župan Jurij Kavčič je spomnil, da Slovenija takšnih spomenikov nima veliko: »Navsezadnje Franja odraža neko polpreteklo zgodovino iz humanega vidika, ne pa iz nekega spornega, kot bi nekateri radi predstavili.« Beguš se je izjav na to temo vzdržal, opozoril pa, da je projekt obnove najprej predlagala trojica ministrov, vlada jih je podprla, njo pa na koncu še državni zbor. »Branje razprav na to temo je zame boleče. Ne glede na vse, kar se je dogajalo med in po drugi svetovni vojni, Franja prav gotovo je simbol človečnosti in spomenik ljudem, ki so v nečloveških razmerah znali pomagati sočloveku. Takih objektov je bilo na Slovenskem okoli 120. V takih razmerah se je rešilo več kot 15.000 življenj. To niso bili samo naši vojaki, med njimi je bilo tudi civilno prebivalstvo, nenazadnje tudi sovražnikovi vojaki. Vrednote tega spomenika lahko spoznamo, ko se srečujemo z obiskovalci iz vse Evrope in ko vidimo, kako drugi znajo bolj ceniti ali vrednotiti to, kar imamo mi.«

Iz sobotne tiskane izdaje Delo