Teharje - »Tavam po domovini od enega grobišča do                     drugega in iščem očeta. A še vedno ne vem, kje                     ležijo njegovi posmrtni ostanki, kdaj so ga                     pokončali in kje. Dokler svojci tega ne bomo                     izvedeli, ne moremo govoriti niti o spravi niti o                     tem, da je prišla resnica o povojnih pobojih na                     dan,« je prizadeto dejal Vinko Mihevc iz Logatca. Tako kakor več kot tisoč drugih                     udeležencev se je ob spomeniku v teharskem                     spominskem parku udeležil žalne slovesnosti za žrtve                     povojnih pobojev, na kateri je mašo daroval                     mariborski nadškof pomočnik in administrator celjske                     škofije Anton Stres, osrednji govornik pa je bil                     predsednik Nove slovenske zaveze Justin Stanovnik. Opozoril je, da se žrtvam povojnih pobojev tudi                     danes godi krivica; pred štiriinšestdesetimi leti so                     jih najprej gole in pretepene podili na Hrastniški                     hrib ali pehali v Hudo jamo, potem pa so jih še                     drugič pokončali, saj so ubili spomin nanje in na                     kraje, kjer so ležali, zvalili kiklopske skale molka.
 Očitno je v nekaterih ljudeh, ki so osebno ali                     kot svojci povezani s povojnimi poboji, še danes                     velik strah, zaradi katerega nočejo javno govoriti o                     svoji bolečini. Na Teharjah sta o tem, da je treba                     odpreti vsa grobišča in vztrajati pri identifikaciji                     žrtev, spregovorila mož in žena iz Trebnjega, ki se                     nista hotela predstaviti. »Za naju je bolje tako,« sta pojasnila. Da resnica o povojnih pobojih še zdaleč ni                     razkrita, je prepričan tudi Celjan Janez Černej, eden najbolj zaslužnih za odstiranje skrivnosti                     teharskega taborišča, povojnih pobojev in grobišč z                     žrtvami teh pobojev. Po njegovem je skrajni čas, da                     o tistih dogodkih spregovorijo stari partizani in s                     svojimi pričevanji pripomorejo k oblikovanju                     objektivne resnice.
 O resnici je na spominski maši spregovoril tudi                     mariborski nadškof pomočnik Anton Stres. Poudaril je, da se »še danes bije boj za                     resnico, za vso resnico, za resnico v vsej njeni                     večplastnosti. Bije pa se tudi boj za svobodo, da jo                     odkrijemo, povemo in sprejmemo.« Po Stresovih besedah grozljiva in zastrašujoča                     resnica z zadnjimi odkritji v Hudi jami vendarle                     prihaja na dan. In treba jo je sprejeti, čeprav se                     eni zaklinjajo, da se zgodovina, ki so jo pisali                     zmagovalci, ne sme spreminjati.    
	
            
                        
    
    
				
						   
			    
				
        
          
          
                        












