Sploh jih ni bilo mogoče dobiti iz bazena

»Zelo sem ganjen, da me je Slovenija povabila v ta prelepi kraj. To je dobra priložnost za spoznavanje zanimivih krajev in okrepitev zdravja,« je z nekaj treme v angleščini povedal Maks, deček temnih las v zgodnjih najstniških letih. Za njim je na prigovarjanje spremljevalke, učiteljice Nadje Kozačuk, v središče nagnetene skupine otrok iz Ukrajine stopila Alina. »Moje ime je Alina. Sem sem prišla že drugič. Tu mi je všeč vse, diskoteka ... Zelo si želim priti tudi naslednje leto.« - »Je kaj drugače kakor lani?« me je zanimalo. »Težko rečem, ker sem tu šele drugi dan. Morda je letos bolje - lepše so sobe in tuši,« je bila iskrena Maksova vrstnica, za njo pa je drobceno 10-letno dekletce po imenu Valerija med najbolj privlačnimi stvarmi na letovanju na Debelem rtiču naštevala: »Bazen, diskoteka, sladoled ...« S pohvalami sta nadaljevala tudi 13-letna Jaroslava, ki je dejala je, da sta ji »zelo všeč kamp in ta prelepa narava«, in fant Saša, ki mu je nekaj angleških besed prišepnila spremljevalka, prevajalka Viktorija Kondakova. Iskreno je sestavil: »Zelo lep kraj! Tu sem prvo leto. Zelo rad imam naše učitelje.« Kratkolasa učiteljica Nadja Kozačuk, ki ima za sabo že 30 let poučevanja, jim je nato s »plonk« listkom v roki in širokim nasmehom na obrazu naročila, povedo še kaj skupaj, in otroci so jo brez zadrege ubogali. Iz zbora je v en glas zadonelo: »Hvala vam lepa za vse! Pri vas nam je bilo zelo všeč!«

Kako se reče v angleščini ...?

Potem so se počasi povzpeli nazaj po klancu, da bi se opremili za kopanje. To jim je bila tako kot večini otrok njihove starosti ena najljubših stvari v Sloveniji. Razen neki deklici, ki je hitro napredovala proti naslovu plavalke, so vsi drugi prišli že vešči zamahov. »Sploh jih ne moremo spraviti iz bazena,« je dejala simpatična Viktorija, učiteljica angleščine, ki je prvič spremljala skupino 41 otrok (11 več kot lani) kot prostovoljka prevajalka organizacije Children's Fund of Ukraine iz podružnice v Čerkaški oblasti.

Ukrajinski gostje so v Mladinsko zdravilišče in letovišče Rdečega križa Slovenije na Debelem rtiču prišli iz mest Kaniv, Špole in Korsun v Čerkaški oblasti, enem od prizadetih območij zaradi eksplozije v četrtem reaktorju černobilske jedrske elektrarne pred 23 leti. »Zaradi nesreče je mnogo ukrajinskih otrok veliko pretrpelo, vendar trenutno lahko z njihovih obrazov razberem, da so srečni, ker lahko letujejo tu in imajo priložnost, da vidijo svet, še zlasti državo Evropske skupnosti. Želimo jim pokazati čim več zanimivih reči, da bi razširili svoje obzorje. To je lepa priložnost tudi zame. Prvič sem tu in nenehno fotografiram, da bi si doživetja vtisnila v spomin in jih pokazala bližnjim. Res je krasno!« ni mogla skriti navdušenja spremljevalka, ki je hitela pojasnjevati še druge pozitivne odzive. »Ko smo bili včeraj v diskoteki, so naši otroci želeli navezati stike s slovenskimi. Kljub temu da so nekateri niso znali drugega kot maternega jezika, so se sporazumeli. Fantje iz naše skupine so me hodili spraševat, kako se v angleščini reče, rad bi plesal s tabo in podobno,« se je skupaj z otroki veselila sogovornica, ki je še opazila, da so bile oči vseh - najmlajši v odpravi so šteli 7 let, najstarejši pa 13 let - nenehno na široko odprte. Ko so se vozili proti obali, niso hoteli niti za hip zadremati, čeprav so bili na poti skoraj dva dni. Zaleglo ni niti prigovarjanje petih spremljevalcev. Polni vtisov, so si odpočili šele, ko so se namestili in najedli.

»Vidim, da nenehno primerjajo naravne lepote Slovenije z značilnostimi Ukrajine, hkrati pa nenehno iščejo, kaj vse je drugače kot v domovini,« je pripovedovala o varovancih, ki so tako kot drugi letoviški otroci kazali, kako radi tekajo naokoli, skačejo in plavajo v bazenu in morju. »Radi so nagajivi in dobro je, da so živi in polni energije, čeprav imajo nekateri zdravstvene težave,« je razkrila prostovoljka neprofitne in nevladne organizacije Children's Fund of Ukraine. Tej ustanovi je čerkaška podružnica Rdečega križa zaupala, naj izbere otroke, najbolj potrebne rehabilitacije.

Viktorija, simpatično temnolaso dekle s pegami, je vedela o izbranih marsikaj, tudi tisto, kar je bilo bežni opazovalki prikrito. »Ti otroci niso samo otroci, ki jih je prizadela jedrska nesreča, temveč so tudi zelo nadarjeni. So zmagovalci raznih tekmovanj v plesu in petju in naša ustanova jih podpira, promovira in skrbi zanje, saj nimajo takšnih možnosti kot tisti, ki imajo starše,« je povedala sogovornica o skupini otrok, ki se je pod veliko krošnjo bora postavila v krog in v hipu pripravila mini kulturni program. Večino med njimi so posvojili, ko so bili še dojenčki. Ko sva se približali, je nastopala deklica Neli. »To je naša himna,« je ukrajinska gostja šepetaje komentirala njeno petje, v naslednji točki pa je nastopil deček v svetlečih se modrih kratkih hlačah. Slišalo se je nekaj podobnega: »Ja hočo nebu sinjego in ptipčega ... Ja hoču Ukrajinoooo!« Iztek pesmi, ki je predirala poznodopoldansko vročino, je sogovornica obogatila z besedami, da govori o najbolj imenitnih značilnostih njene domovine in kulture, o najbolj sloviti pesmi, kruhu, žetvi ... Razlegel se je aplavz, nato so se vsi spustili do morja.

Več v četrtkovi tiskani izdaji Delo