V pričakovanju slovenske okupacije

Osemnajst let po razpadu (če vzamemo, da se je začel s slovenskim plebiscitom) je mestece ob sotočju Plive in Vrbasa ljubko srednjeveško naselje, ki pritegne marsikaterega tujega turista, čeprav ni nikoli slišal za Avnoj. V Jajcu od lani spet deluje Muzej Avnoja. Njegov direktor dr. Enes Milak potegne vzporednico med preteklostjo in sodobnostjo, primerjave pa ne pozabi začiniti z bosanskim humorjem: »Udeleženci drugega zasedanja antifašističnega sveta so državo z mejami vred ustanovili v eni noči, mi pa Bosno delamo že petnajst let in nam je še ni uspelo narediti!«

Pogled na slapove, ki se v lahnem loku spuščajo čez rob, in kamnito trdnjavo na hribčku, ki jo osvetljujejo žarki jesenskega sonca, je očarljiv in že kar kičasto popoln kakor na razglednici. Ali pa na fotografiji iz učbenika za spoznavanje narave in družbe iz jugoslovanskih časov - takšna asociacija se rodi vsem, ki so odraščali v državi, katere zgodovina je neločljivo povezana z Jajcem, in ki so ob omembi tega mesteca sredi noči znali našteti sklepe Avnoja in vse velepomembneže, ki so se udeležili slovitega zasedanja. In kot nalašč stoji poslopje, v katerem je nastajala zgodovina, tik ob vhodu v mesto, pot pa kar sama pripelje do nekdanjega sokolskega doma, pred katerim stoji kip Josipa Broza Tita in iz desk zbita hišica, v kateri deluje turistično-informacijska pisarna. Mladi nemški popotnik, ki je z velikanskim nahrbtnikom prišel po načrt Jajca, se nato odpravi odkrivat mestne znamenitosti, ki jih je, tudi če Muzej Avnoja pustimo vnemar, na pretek. Džamije, lepo ohranjene hiše bogatih meščanovi in drugi imenitni primerki tradicionalnega bosanskega stavbarstva, cerkev sv. Marije, v kateri so v 15. stoletju kronali zadnjega bosanskega kralja Stjepana Tomaševića, cerkev sv. Iva, ki vsako leto konec junija sprejme na tisoče romarjev, katakombe ...

Tisto oktobrsko dopoldne so mestne ulice vrvele, poleg domačinov, ki so hiteli po opravkih ali prav brezskrbno in brezposelno pili kavo na vrtu katere od kavarn na bregu Plive, je bilo med množico zlahka odkriti tudi turiste. V fotoaparate so lovili stara, a prenovljena pročelja, tu pa tam kakšno žensko v narodni noši in odkrivali razgled s trdnjave nad mestom. Ker je vrhove okoliških hribov že narahlo pobelil sneg - kot bi nekdo samo v vrhnje vejice božičnega dreveščka usmeril razpršilo z belim prahom - in je bilo zunaj prav novembrsko mraz, se je nekaj turistov zateklo v gostilno, iz katere je vel vonj po dobrotah z ražnja in po raznih čorbah. Govorili so slovensko, vendar s svojevrstnim naglasom: med klepetom za obloženo mizo se je razkrilo, da so zamejski Slovenci iz okolice Trsta. Za tri avtobuse nas je, med nami so tudi Italijani, a večina govori slovensko; namenjeni smo v delto Neretve, kjer bomo nabirali mandarine, Jajce je samo vmesna postaja, je povedal upokojenski par.

Donacije slovenskih podjetij

Trije avtobusi pa so zgolj izvidnica v primerjavi z zasedbo, kakršno doživlja Jajce zadnja leta konec novembra. Ja, na tisti legendarni datum 29. novembra, ki je bil izpisan tudi na grbu rajnke skupne države in smo ga včasih praznovali kot državni praznik. Mnogi, med njimi je največ Slovencev, ga še vedno: lani se je v mestece ob sotočju Plive in Vrbasa zgrnilo kakšnih štiri do pet tisoč ljudi, ki niso zasedli samo postelj v hotelu Turist 98, temveč so se bili prisiljeni razpršiti po prenočitvenih zmogljivostih od Bugojna do Banjaluke, je povedal dr. Enes Milak, direktor Muzeja Avnoja. Leto 2008 je bilo za povrh pomembnejša obletnica, minilo je 65 let od drugega zasedanja Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (Avnoj - Antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Jugoslavije), posebno slovesno pa je bilo tudi zaradi vnovičnega odprtja muzeja, k čemur je občutno pripomogla prav Slovenija oziroma donacije nekaterih slovenskih podjetij. »BTC City, Intereuropa, Medis ...« je brati na plošči poleg vhoda, ki so jo postavili v znamenje hvaležnosti donatorjem. »Denar smo zbirali ob pomoči predstavnikov združenj borcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik,« je pojasnil dr. Milak in pristavil, da ima v Sloveniji največ zaslug Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije.

Nekdanji sokolski dom, v katerem je danes skoraj v popolnosti poustvarjena dvorana, v kateri se je rodila Demokratična federativna republika Jugoslavija, je med zadnjo vojno na balkanskih tleh utrpel precej škode. Poslopje je bilo razrušeno s streho vred in obnova je trajala skoraj pet let, počasi, kakor je pritekal denar. Prvič je šlo hitreje: dom je leta 1942 deloma zgorel, a so udeleženci Avnoja tiste daljne jeseni leta 1943 pošteno pljunili v roke in ga obnovili v enaindvajsetih dnevih, je povedal dr. Enes Milak.

Več v sredini tiskani izdaji Dela