Tiskane izdaje
Pred odhodom na fotolov proti koncu dneva sem Toneta Marinčiča vprašala, kolikšna je verjetnost, da bomo res lahko opazovali in fotografirali medveda. Ko sva s fotografom prej na Mašunu čakala gostitelja, sva ugibala o približno tridesetodstotni. Vodja lovišča s posebnim namenom Jelen (LPN) je na vprašanje odvrnil, da več kot petindevetdesetodstotna. S fotografom sva se začudena spogledala in sproščenost naju je nekoliko zapustila. Čez deset minut sva doživela popolno presenečenje. Rezultat je bil vsaj stopetdesetodstoten! Pravcati živalski vrt.
Odpeljali smo se proti enemu od opazovalnih mest ne zelo daleč od Mašuna. »Imamo jih več,« je med vožnjo pojasnjeval Tone Marinčič, tudi vodja intervencijske skupine za medveda na Notranjskem in Primorskem, »obisk je vsako leto večji. Približno 60 oseb. Največ je Francozov, Špancev, Angležev in nekaj Avstrijcev. Pa seveda Italijanov, kajti za štiri italijanske univerze izvajamo izobraževanja in praktični prikaz upravljanja habitata medveda oziroma zveri v lovišču s posebnim namenom. Študentje nato svoja doživetja opišejo sorodnikom, prijateljem in tako se reklama širi od ust do ust. Opazovanje medveda pa promoviramo tudi na spletni strani lovišča,« pojasnjuje Tone, medtem ko se še lahko glasno pogovarjamo.
Isti človek na istem
Nato pa je pogovora konec, kajti vodnik voznik ustavi džip. »Zdaj pa tiho,« zašepeta, nato krenemo peš med smrekami in bukvami v hrib. S fotografom postaneva še malo bolj napeta, ko opaziva, da najin vodnik nima niti puške niti pipca. Stopati moramo po kamnih in korenikah, ne pa po listju in vejicah. Čez nekaj minutk se Tone obrne k slednikoma in zašepeta: »Zdaj pa previdno, ker so morda že tam.« Nimava izbire, kot iti dalje. Skoraj odplazimo se nekaj korakov proti preži, ki jo že vidimo pred seboj, Tone pa že iztegne prst med debla dreves proti ... medvedu! In ko pridemo skoraj do preže, jih zagledamo – ne enega, pet! Od navdušenja nismo zelo zelo tiho, medtem ko se gnetemo v majhno prežo, ki stoji na tleh, na dvignjenem robu kotanje, opazovališča, steptanega od medvedjih šap. Ampak medvedi se ne pustijo motiti. Izveva, da medtem ko z zobmi tarejo koruzo, slabše slišijo. Ena velika kosmata rit moli iz velikega, visoko odrezanega štora, manjši kosmatinci okrog njega zobajo koruzo. Tone šepeta: »Tisto v štoru je medvedka, približno 150 kil, tisto tam sta njena letošnja mladiča, tisto tam pa sta lanska mladiča, a ne njena, saj medvedka koti vsako drugo leto,« pravi Tone in doda, da se je med zadnjim obiskom Francozov eden od opazovanih medvedov podrgnil ob prežo, gredoč mimo. Upam, da se bo tudi tačas, ko smo v njej mi.
Tone dvigne šipo, da od vročine v preži »ne zdahnemo«, kot pravi, in uživamo v tihem in enkratnem prizoru. Pred nami se dogaja bolj malo, a lepo. Medvedka s smrčkom in s tacami brodi po notranjosti štora, slišati je le drobljenje koruze iz gobčkov mladičev. Manj kot v petih minutah Tone pokaže naravnost čez opazovališče: »Še en medved gre!« Počasi neslišno se približa opazovališču. Manjši kot medvedka. Stoji, opreza, videti je zelo nezaupljiv. Dviguje glavo in voha, se obrne in steče nazaj v gozd. »Ko medved pogleda v prežo, mir! Medved dobro sliši in slabo vidi, vidi pa premikanje. Očitno nas je zaznal,« s fotografom dobiva novo navodilo, najin vodnik pa za nekaj časa spusti šipo. »Na opazovališčih so medvedi najbolj prisotni od maja do julija, ko pridejo lačni iz brlogov, medvedke pa še vedno dojijo. Starih medvedov, ki so v primerjavi z medvedkami z mladiči veliki nomadi, tu ni. Raje imajo mir,« še utegne povedati Tone, saj že stegne roko v levo:
»Evo ga, sedmi!« Naravnost h koruzi pritaca sivkast, marogast, kocast medo. »Triletnik. Pravkar menjava dlako. Medvedi med vsemi živalmi najpozneje menjavajo dlako. Imajo zelo gosto in veliko dlake. Ko so brez, jih je pol manj. Tista dva sta že v letni dlaki, zato zgledata suha,« izveva in Tone pokaže na najbolj živahna, enoletnika. Prišlek se loti koruze, medvedka spleza s štora in se približa malima. Dolgonoga enoletnika se odpravita na drugo stran. »Največji 'rešpekt' imajo medvedi do medvedke z mladiči. Držijo se stran, medvedka pa tudi sama poskrbi, da nihče ne zaide v bližino najmlajših. Hierarhija je jasna. Včasih se na istem mestu hkrati hranijo medvedi, jelenjad in divji prašiči. Med sabo se prenašajo.« Ljudje bi rekli, da se spoštujejo. »Praviloma se hranijo in izstopajo ponoči. Nikjer drugod kot tu, ne moreš medveda videti, še ko sije sonce. Zveri podnevi ceste in poti praviloma le prečkajo, ker se izogibajo tujcem v gozdu. Medvedka čez dan mladičev ne bo vodila po cesti. Ponoči pa radi hodijo po poteh in cestah, saj tako porabijo manj energije za premikanje, pa še na človeško hrano pogosto naletijo,« šepeta Tone.
Plašni in nenevarni
»Kmalu bo ura sedem. Sprožil se bo krmilnik,« naju opozori vodnik. In res, čez kratek čas zaropota, zašumi, koruza brizgne po opazovališču. In nato spet mir in hrskanje. Tone pokaže proti zahodu, od koder se opazovališču zelo omahljivo in zelo previdno približuje osmi medved. Pride blizu opazovališča in ne neha ovohavati zrak. Okleva, se za trenutek zazre proti preži, in jo ucvre, od koder je prišel. »V isti višini kot mi je bil, zato nas je dobil v nos,« pravi Tone in spet za nekaj minut spusti šipo. »Zdaj vidita, kako so plašni.« Ne verjameva docela. »Da so plašni in nenevarni dokazujem jaz, ki sem že 40 let med njimi. Strah ni potreben, samo obzir. Nevarno je le srečanje medvedke z mladiči. A zato pa ni treba lesti po gozdu, ampak se držati cest,« pojasnjuje prvi lovec »državnega« lovišča Jelen. V štor zleze enoletnik. Na sredino opazovališča, kjer je koruza posuta po blatu, noben medved ne stopi. »Gospoda medvedi ne marajo blata. Gospod medved med hranjenjem v glavnem leži. Koruza v štoru je rezervirana samo za medvede, koruza v blatu samo za divje prašiče. Ti pridejo ponoči,« pojasni in spet odpre okno, da se nadihamo svežega zraka.
Najmlajši parček leži na tleh in melje koruzo. Mati raziskuje bližnjo okolico. »Medvedka skoti mladiče, ki tehtajo komaj 250 ali 300, 320 gramov in so slepi.« Imajo medvedi naravne sovražnike? Mlajšim medvedom so najbolj nevarni odrasli samci. Prioritetno hočejo uveljaviti svoj gen in pripraviti medvedko, da bi se čim prej spet parila. Takrat pridejo na krmišča, kjer najlažje pridejo do za parjenje godne medvedke. Medvedka mladiče povrže v času zimskega spanja, ki traja praviloma dva meseca. Tačas doji in sebe hrani iz lastne tolšče. Šele ko so ji mladiči zmožni slediti, pride iz brloga. Prvo zimo mladički še prebijejo z njo, ko pa je naslednje leto spet breja, mladičev v brlog na zimsko spanje s seboj ne spusti več. Zapusti jih pravzaprav že v času parjenja.
Enoletnika se od koruze že igrivo oddaljujeta. Medvedka pripravlja mladička na odhod. Tudi kocasti medved že zoba v smeri, iz katere je prišel. Tone pa spet iztegne roko in spet pokaže v smer, iz katere se nam bliža deveti medved. Enoletnika se odpravita stran, marogasti tudi, medvedka prepriča mladino, da je čas za premik in naraščaj jih poskočno sledi. Opazovališče ostane prazno, prišleku pa se k hrani ne mudi. Prej se naveličamo mi, potiho, da ga ne bi zmotili, izstopimo iz hišice in se po potki odpravimo na izhodišče. S fotografom se še ozreva, ali morebiti ni stekel za nami, Tone pa le še doda: »Lahko si predstavljata, kako je v gozdu ponoči. Čista milina, ko slišiš vsak šum in za vsakega veš, komu pripada!«
***
NA MEDVEDE Z OBJEKTIVOM
Kdo se je tega spomnil?
Začetnik fotolova v Sloveniji je Janez Andolšek iz LD Draga-Trava, ki je na pobudo Švicarja Jacquesa Ioseta in z njegovo pomočjo postavil prve opazovalnice medveda okoli leta 2006.
Kako se odpravimo čakat medveda
• Za opazovanje medvedov v LPN Jelen se je treba prej dogovoriti in se uvrstiti v vrstni red.
• Treba se je tudi dogovoriti za izhodišče in čas trajanja opazovanja medvedov.
• Medvede v LPN Jelen se opazuje v skupini največ treh ljudi.
• Dogodek organizira tudi Gostišče Mlakar, Miha Mlakar, s. p., iz Markovca v Loški dolini s sodelovanjem z lovskimi družinami Cajnarje in Iga vas na Notranjskem ter Loški potok ter Draga - Trava na Kočevskem, ki po besedah Miha Mlakarja ustvarijo več dohodka s fotolovom, kot s prodajo mesa po načrtu letnega odstrela.
• Za izvajanje fotolova se dogovarjajo tudi z LPN Snežnik Kočevska Reka.
Kako poteka fotolov v organizaciji slovenianbears.com
V obliki fotodelavnic, ki trajajo od tri do sedem dni. »Medveda želimo predstaviti tako, da gost začuti njegov življenjski prostor.
Medved je pravzaprav magnet, da se obiskovalci odločijo za večdnevni obisk. Da si ogledajo še na primer Rakov Škocjan, Cerkniško jezero ...« pravi Miha Mlakar. Opazovalce oziroma fotografe vodijo na štiri opazovalna mesta, nekaj novih še pripravljajo.
Profesionalnim fotografom so namenjene fotoopazovalnice z dobrimi svetlobnimi pogoji in fotografskimi linami, umeščene v prvinsko naravo. Priporočajo uporabo bean-baga ali fotoglave. V opazovalnico se odpravijo v zgodnjem popoldnevu, ko je sonce še visoko, odidejo z mrakom.
Kdaj imamo najboljše možnosti za »ulov«
V LPN Jelen opazovanje in fotografiranje izvajajo maja in junija ter avgusta in septembra, v organizaciji Mlakar Markovec od maja do septembra.
Slovijo naši medvedi tudi čez mejo?
Na fotolov v LPN Jelen prihajajo Italijani, Avstrijci, Francozi, Švicarji, Španci ... Gostijo tudi kakšnega državnika. »Seveda slovijo, čedalje bolj. Naši medvedi so še vedno 'divji',« odgovarja Miha Mlakar.
Obstaja razlika med fotolovom v tujini in Sloveniji?
»Razlika je velika,« pravi Miha Mlakar, na Finskem, sredi tajge, kjer so življenjske razmere zelo skromne, so sposobni pokazati tudi do 30 medvedov v večeru. Vendar so te živali zrasle ob hrani, ki so jim jo v gozd položili organizatorji fotolova. »Razlika je takšna kot uloviti divjo postrv ali postrv iz ribogojnice. Naše krmljenje na uradnih krmiščih je le privabljalno, naši medvedi niso odvisni od te krme. Pri nas je fotolov še vedno v divjini. Kdor hoče videti medveda, se mora tudi malo potruditi.«
