Franc Košir (1942–2014)

Slovenija je na zadnji dan starega leta izgubila enega ključnih mož osamosvojitve, direktorja Carinske uprave RS z najdaljšim stažem in predsednika Rdečega križa Slovenije, ki ga ni bilo strah zastaviti svojega ugleda in znanja za dobrobit najšibkejših v družbi.

Franc Košir se je rodil 4. septembra 1942 v Mavčičah na Gorenjskem. Profesionalno pot je začel kot orodjar v Iskri. Želja po znanju ga je gnala naprej in tako je v Kranju najprej končal srednjo ekonomsko šolo in se vpisal na ekonomsko fakulteto, za katero pa družina ni imela denarja. V iskanju štipendije se je prijavil na razpis Zvezne carinske uprave in jo tudi dobil. Končal je študij na ljubljanski ekonomski fakulteti in bil napoten na tamkajšnjo carinarnico, kjer je opravljal vsa dela in postal pomočnik upravnika, nato pa še upravnik.

Že v osemdesetih letih je predpise tolmačil tako, da so bili ugodnejši za slovensko gospodarstvo. Večkrat so ga hoteli napotiti v Beograd, a je ponudbo vsakič zavrnil, še posebej, ko so se v strogi tajnosti začele priprave na osamosvojitev, katere ključni človek je bil. Franc Košir je večkrat poudaril, da je bila osamosvojitev težek in nevaren čas. Skupaj z ozkim krogom zaupnikov je pripravljal novo zakonodajo in organizacijo službe, ki naj bi se vzpostavila na mejah po osamosvojitvi. Koširju je nenehno grozila aretacija, vrstile so se grožnje. Carino je v tem nemirnem času zapustilo okoli 600 ljudi, med njimi številni strokovnjaki, ki jih je bilo po vojni poleg vzpostavitve 670-kilometrskega nadzora na mejah treba nadomestiti. Vseeno so med osamosvojitvijo in po njej cariniki pod Koširjevim vodstvom odigrali ključno, mnogokrat spregledano vlogo. Leta 1997 je iz rok takratnega predsednika Milana Kučana za dosežke v času osamosvojitve prejel srebrni častni znak svobode.

Franc Košir je bil generalni direktor slovenske carine od 25. junija 1991 pa vse do upokojitve novembra 2007. To je najdaljši direktorski staž kateregakoli direktorja znotraj pomembnejšega sistema javne uprave pri nas. Na dan njegove upokojitve je bilo v carini zaposlenih 1779 ljudi. Leta 2009, ko je bil že v pokoju, je sprejel kandidaturo za mesto predsednika Rdečega križa Slovenije (RKS), bil izvoljen in na to mesto ponovno izvoljen leta 2011. Njegovo delo naj bi bilo najprej dolgo tri ure, a je pogosto, kljub skromnemu plačilu, ostajal po osem ur in več. Nobena malenkost mu ni bila odveč, bil je izjemno natančen in obveščen o vseh dogajanjih. Sodelavci so ga zelo cenili, sam pa je večkrat poudarjal, da je ponosen, da je lahko na čelu največje humanitarne organizacije v državi. Ves svoj ugled, prežet s poštenjem in profesionalnostjo, je nesebično zastavil za to, da okrepi RK in ljudem v stiski omogoči dostojanstvo tudi v najtežjih trenutkih socialnih stisk.

Ponosen je bil tudi na to, da je RKS edino priznano nacionalno društvo v Sloveniji s priznano zavezo ženevskih konvencij in ima tako status prvega pomočnika državi pri humanitarnih nesrečah. Pod njegovim vodstvom je RKS podvojil število ekip prve pomoči, v katerih danes na terenu aktivno sodeluje več kot 600 usposobljenih laičnih reševalcev. Kot član številnih komisij in delovnih teles, v katere ga je imenovala vlada, se je zavzemal za razvoj in podporo področju zaščite in reševanja. Aktivno je sodeloval pri pripravi zakonodaje, ki ureja delovanje RKS. Še posebej uspešen je bil pri povezovanju z drugimi nevladnimi organizacijami. Vsi, ki smo ga poznali, vemo, da je bil zelo strokovno podkovan, natančen, odprt do novih idej in vedno na strani malega človeka.

Ko se je zavzemal za Rdeči križ, se je zavzemal za to, da je več tisoč prostovoljcev lahko pomagalo tistim, ki si niso mogli sami. Razumel je, da so včasih dovolj nasmeh, dobra volja, stisk roke. Človečnost, solidarnost, skrb za soljudi in požrtvovalnost so ga vodile skozi vse življenje. Danes si v RKS težko predstavljamo nadaljevanje našega poslanstva brez človeka, ki nam je tako dolgo ponujal najboljši možen zgled, kako ravnati skladno z vestjo in v dobro vseh. V času izrednih razmer je vedno tudi sam zavihal rokave in bil prvi med enakimi.

Tudi ko je izvedel, da se bo moral spopasti z boleznijo, ga to ni omajalo. Poraz zanj ni bila izbira. Do zadnjega je sledil vsemu, kar se je dogajalo na Rdečem križu in zdi se, da je energija vseh dobrosrčnih prostovoljcev in sodelavcev tudi njemu dajala moči, da se do zadnjega ni predal. Dajal nam je upanje, ki ga ni nikoli zmanjkalo niti njemu.

Za neutrudno delo mu bomo sodelavci in prostovoljci vedno hvaležni. Naloga vseh nas v Rdečem križu Slovenije je, da vrednote in zgled, ki jih je Franc Košir vsak dan dajal vsem okoli sebe, nadaljujemo z mislijo nanj.