France Rode

Slovenci smo imeli pomembne može, ki so se zapisali med velike v rajnki skupni domovini kralja in cesarja, tudi rektorje dunajske univerze smo premogli, pa se jih najbrž premalokrat spomnimo. Tudi v kasnejši prvi in drugi balkanski skupni domovini smo imeli vplivne in opazne osebnosti in tudi v cerkvenem cesarstvu smo že imeli velmože, ki so se zapisali med kardinale, pa jih še niso šteli med Slovence. Doktor France Rode, doma z Rodice, vzgojen v Argentini, šolan v Franciji in dokončno uveljavljen v Rimu, je prvi med najvišjimi cerkvenimi prelati, ki za vatikanskim obzidjem velja za Slovenca, pa čeprav je kurijski in ne slovenski kardinal.

Tako visoko kot France Rode v cerkvenem občestvu in vatikanski državni nomenklaturi ni prišel še nihče, ki je bil doma iz naših krajev. Kdo ve, kdaj bo tako majhen narod, o katerem je France Rode prepričan, da je premajhen, da bi imel čisto svojega kardinala, takega s sedežem v Ljubljani, spet premogel kurijskega kardinala. O enem se sicer šepeta, da bi utegnil nekega lepega dne priti v Rim in v središče katolištva, med može, ki odločajo o najstarejši in najbrž še vedno prvi globalizacijski sili na svetu. Vendar kaj takega ne moremo pričakovati čez noč. Navsezadnje je moža, o katerem gre ugibanje in je o njem slišati šepetanja, papež šele nedavno postavil za prvega med duhovniki, najbolj prodornega med papeževimi ljudmi na Slovenskem.

Slovenski romarji so hiteli na Rodetovo dvorišče v palači svetega Oficija, čisto zraven bazilike svetega Petra, odkar je po volji prejšnjega papeža pred skoraj sedmimi leti postal prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, po slovensko bi temu rekli minister za redovnike v papeški vladi. Ko mu je sedanji papež pred skoraj petimi leti nadel kardinalski biret, je bilo romarjev, ki so poiskali Slovenca za obzidjem, še toliko več. Vsak cerkveni zbor iz Slovenije si je štel in si gotovo še šteje v veliko čast, če lahko zapoje pri kardinalovi maši. Pomembni možje in žene iz slovenske politične, družbene, gospodarske in še katere elite so sila radi prihiteli v Rim, marsikdo tudi k njegovi maši. Eni zato, ker so res pobožni in jim obred s kardinalom Slovencem vsakokrat pomeni posebno versko doživetje. Drugi so prihajali in še prihajajo, tako se je vsaj zdelo, da se jih je videlo v prvi ali kateri koli vrsti.

Doktor France Rode je bil zmeraj zelo ponosen na to, da so ga romarji vzeli za svoj, slovenski simbol sredi večnega Rima. Prej niso imeli nikogar, zdaj imajo kardinala, ki je Slovenec, je z veseljem omenil. V Rimu se - to rad poudari - slovenski kardinal počuti kot nikjer drugod, veliko bolje mu je v Večnem mestu kot v Ljubljani, kjer je bil sedem let nadškof in slovenski metropolit. Za svetovljana njegovega kova je Ljubljana premajhna, Slovenija pretesna. Duhovniku, škofu, papeževemu človeku na Slovenskem, politiku, ki premore njegovo ostrino in nima dlake na jeziku, ni lahko spregovoriti na zborovanju svojih, sebi in Cerkvi neskončno predanih ljudi, ne da bi hkrati do konca razburil vse druge, najprej drugi pol, potem tudi manj bojevite v svojih vrstah ali neopredeljene. Rodetu je razburjanje celotne javnosti vedno uspelo, vsaj enkrat na leto je poskrbel, da so bili njegovi privrženci še bolj zvesti, odločni in bojeviti, njegovi nasprotniki tudi še bolj nabrušeni, tisti vmes, ki morda iskreno pomislijo tudi o spravi, pa čeprav je Slovencem tako zelo tuja, pa kvečjemu še malo bolj zmedeni.

Pred nekaj dnevi se je zgodilo, da je kardinal Rode nehal biti prefekt, nič več ne bo najstarejši v rimski kuriji, na vrhu kupole, ki odloča o cerkveni instituciji, ki je hkrati tudi država. Završalo je, veliko ugibanj je bilo, zakaj je papež Ratzinger tokrat sprejel njegov odstop, ko se lani za podobno obvezno gesto ni zmenil. Nič posebnega in nič nenavadnega se ni zgodilo, ko je kardinal slovenskega rodu odkorakal iz palače na Trgu Pija XII., deset korakov od tistega simbolnega trga, ki je središče katolištva in mu pravijo Piazza san Pietro. Ko član rimske kurije dopolni petinsedemdeset let, mora svojemu šefu, v tem primeru gre za samega papeža, ponuditi odstop. Rode je starostno mejo prestopil predlansko jesen. Benedikt XVI., s katerim sta si bila precej blizu, je njegovo službovanje podaljšal, kar pomeni, pravijo, da mu je zaupal in da je hotel, naj Rode konča, kar je začel, ko je prevzel ministrski mandat.

Letos, ko je moral kardinal spet ponuditi odstop, je bil uslišan. Eni pravijo, da gre zgolj za starost in za tisto pravilo kanonskega prava, ki pove, da si pokoj kakopak zasluži tudi prefekt, minister papeške vlade, ki dočaka petinsedemdeset let. Nam Slovencem in našemu kardinalu manj naklonjeni, taki, ki - ponavadi so ameriškega rodu - radi Slovencu kar tako očitajo, kar jim ni prav pri našem kardinalu. Pikro pripomnijo, da smo se Slovenci lotili njihovih redovnic in jih hoteli učiti reda po staroevropsko, da smo mi Slovenci hvalili in opevali Kristusove legionarje, ko je bil njihov rajnki ustanovitelj že na poti iz raja, njihov red pa je že dobival prisilno upravo. Slovenci smo v Rimu in drugod doživeli že marsikaj hujšega, tudi ameriški očitki bodo v naših logih hitro pozabljeni, drugod pa še prej.

Slovenski kardinal France Rode je kajpak še čil mož, še vedno je član štirih kongregacij in enega papeškega sveta, še vedno bo veliko delal, povedo za obzidjem. Še naprej je kardinal, še več časa bo imel za slovenske romarje, če ga bodo le poiskali.