Tiskane izdaje
Vrhnika – Dobre tri tedne po požaru v podjetju za zbiranje in predelavo nevarnih odpadkov Kemis v Sinji Gorici v okolici pogorišča v zraku še vedno vztraja neprijeten vonj, ki suši grlo. Brežine Tojnice so še vedno onesnažene s črnimi madeži, neodgovorjenih vprašanj, kaj je gorelo ter kakšne so posledice za okolje in zdravje prebivalcev, je še vedno veliko več, kot bi si jih vodstvo podjetja in pristojni državni organi smeli privoščiti.
To dokazujejo številni klici in elektronska sporočila na posebno telefonsko številko Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Od začetka njenega delovanja do 5. junija je nanjo klicalo 193 oseb, odgovorjenih je bilo na 150 elektronskih sporočil. »Ljudje največ sprašujejo, kaj se je dogajalo, kaj je gorelo, o uporabi vrtnin, območju vpliva požara ter priporočilih. Večinoma gre za zelo specifična vprašanja, povezana z določeno lokacijo,« so povedali na NIJZ. Danes je v prostorih občine Vrhnika začela delovati tudi informacijska pisarna, poleg tega bo NIJZ še ta teden aktiviral mobilni ekipi, ki bosta obiskovali prebivalce, ki želijo v analizo oddati vzorec vrtnin.
Kmetje: inšpektorji se igrajo
Čakanje na rezultate analiz v vse večjo nejevoljo spravlja lastnike kmetijskih zemljišč na tako imenovanem območju prepovedi in tudi na širšem vplivnem območju požara, saj ne vedo, kam s krmo prve košnje, ki je bila označena za kontaminirano, in kje zagotoviti dovolj neoporečne krme za živali. Po podatkih Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije je znotraj obeh območij 133 kmetovalcev, med njimi je veliko lastnikov travnikov.
Janez Rode s kmetije na Stari Vrhniki je obvestilo, da ne sme uporabljati krme prve košnje, prejel 29. maja, »ko smo vsi kmetje že pokosili«, pisno odločbo uprave za varno hrano pa danes, »tri tedne po požaru«, se je pridušal. Gospodar domačije Pr' Škupn'k, ki obdeluje 50 hektarov travnikov, steljnikov in njiv, v hlevu pa ima 80 glav živine, pravi, da ima še srečo, saj le osem hektarov njegovega »sveta« leži znotraj območja prepovedi paše in uporabe krme, in še od teh je večina steljnikov, ki niso primerni za krmo. Govori se o 1500 tonah »kontaminirane« pokošene trave. »Ti kmetje živali nimajo več s čim krmiti,« nadaljuje Rode, »nadomestne krme pa ni mogoče dobiti kar tako. Najlažje je poslati prepovedno odločbo. Kaj pa predlagati alternativo? Inšpekcijske službe ne vedo, kaj počnejo. Igrajo se z usodami kmetov,« je oster.
Čeprav ima sam le deset bal z oporečnim senom, je trdno odločen, da s kmetije ne bodo odšle, dokler zanje ne bo dobil odškodnine. Zaradi počasnosti obveščanja o rezultatih analiz inšpekcijskih služb je ogorčen. »Ko nadzirajo nas kmete, ali imamo vso dokumentacijo, nam ob najmanjši nepravilnosti izdajo kazen. Zdaj, ko se je res zgodilo nekaj resnega, pa so povsem odpovedale. Bojim se, da bo vse skupaj potihnilo. Če bodo čez leto v mesu ali mleku mojih krav našli kakšno strupeno snov, bom vsega seveda kriv jaz.«
V vrtcu nič več vrtičkarstva
Zaradi upoštevanja previdnostnega načela so pogodbo z lokalnim dobaviteljem solate prekinili tudi v vrtcu Vrhnika. »Verjetno bo solata, ki jo bomo dobili iz Italije, precej slabša od te,« trpko pripomni ravnateljica Marta Samotorčan. Vendar v vrtcu dosledno upoštevajo navodila za zmanjšanje tveganja po požaru, ki jih je objavil NIJZ.
Igra in sprehodi otrok v enotah vrtca Vrhnika so strogo omejeni na asfaltirane površine. Nobenega skakanja po travi, sprehodov v gozd, ritja po peskovniku in plezanja po igralih, ki so zaščitena z opozorilnim trakom. Množica malčkov, pokajočih od energije, se preganja po asfaltiranih površinah pred vrtcem, vzgojiteljice pa jih komaj krotijo, da se ne razkropijo po bližnji zelenici. Za letošnjo sezono je najbrž konec tudi »opravil« na vrtu, kjer ima vsaka skupina svojo gredico. Užitne vrtnine so zaposleni v vrtcu pobrali in odstranili v črnih vrečah kot nevaren odpadek, prav tako pokošeno travo z zelenic okoli vrtca. Vse igrače so oprali in razkužili. Otroci si morajo ob vstopu v vrtec čevlje obrisati v mokre krpe in umiti roke. »Prve analize mivke iz vseh enot vrtca so sicer pokazale, da ta ne vsebuje nevarnih snovi, vendar dokler ne dobimo rezultatov dodatnega vzorčenja mivke in zemljin, otrok ne bomo spustili na te površine,« pravi Samotorčanova.
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Brez diagnoze zastrupitve
V vrhniškem zdravstvenem domu nimajo povečanega obsega dela po požaru. Od 16. do 30. maja se je na službo nujne medicinske pomoči ali na osebne zdravnike zaradi težav, ki so jih povezovali z nesrečo v Kemisu, obrnilo 34 ljudi. Po besedah Špele Rot so poročali o dražečem občutku v grlu, kovinskem okusu v ustih, pekočih očeh in glavobolih. Dvanajst je bilo napotenih v nadaljnjo obravnavo k pulmologu. Šest od skupaj 34 oseb je bilo gasilcev. Eden je bil napoten na kliniko Golnik, kjer so izključili akutno zastrupitev, odkrili pa so klinično nepomembne spremembe na dihalih. »Diagnoza zastrupitve ni bila postavljena nikomur, niti tistemu, pri katerem je bil postavljen sum nanjo. Ker v zdravstveni dom ni bilo povratnikov, so težave v izzvenevanju, zdravniki pa ljudem večinoma svetujejo opazovanje,« strne Rotova, ki je bila v času gašenja požara predstavnica štaba za nujno medicinsko pomoč.
Morebitnim zdravstvenim posledicam gasilcev in vseh drugih, ki so sodelovali pri gašenju požara in čiščenju Tojnice, je bilo doslej namenjene presenetljivo malo pozornosti. Gasilci razen zdravniškega pregleda neposredno po opravljeni nalogi niso imeli drugih pregledov. Danes zvečer sta jim na sedežu Prostovoljnega gasilskega društva Bevke predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa in zdravnik predstavila protokol preiskav, ki jih bodo opravili.
Jaka Mihevc, foto: Jure Eržen/Delo
Poveljnik PGD Borovnica Jaka Mihevc, eden od okoli 300 gasilcev, ki so se borili z vročimi in toksičnimi zublji, je z drugimi člani društva na prizorišče požara prišel okoli pol desete ure zvečer prvi dan in ga zapustil okoli treh zjutraj. »Razmere na požarišču so bile zelo zahtevne in nevarne. Sam še nisem imel izkušenj s takšno vrsto požara, v katerem so bile tako velike količine nevarnih snovi. Gašenje je bilo težko, saj nekatere snovi kljub gašenju s peno in velikimi količinami vode niso nehale goreti. O našem društvu lahko rečem, da je bila osebna zaščitna oprema brezhibna in je zagotavljala zadostno zaščito. Moja enota je pri gašenju požara uporabljala izolirne dihalne aparate, v katerih je stisnjen zrak. Na terenu je bilo več mobilnih enot različnih služb in vse so zagotavljale dobro podporo. Po končanem gašenju je vsak gasilec odšel skozi dekontaminacijo; določena zaščitna oprema je bila prepojena s snovmi, ki so iztekale iz uničenih rezervoarjev, zato so jo morali gasilci zaradi osebne varnosti sleči.«
S katerimi strupenimi snovmi in plini so bili v stiku, Mihevc ne zna odgovoriti; o tem ni bil obveščen niti vodja gasilske intervencije. »Do zdaj pri gasilcih iz našega društva ni bilo težav in nihče ni odšel k zdravniku. Upam, da bomo zdravniške preglede vsi opravili brez težav in ne bo sprememb od zadnjega pregleda, ki jih opravljamo na tri leta.«
Koordinacija celotne intervencije je bila po njegovi oceni »zelo dobra. Vse interventne službe so odlično sodelovale in omogočile, da je bila intervencija uspešna,« je prepričan Mihevc. Tudi njegov »soborec« Miha Ošaben meni, da je bila koordinacija gasilske intervencije izpeljana dobro. Prostovoljni gasilec s šestletnim stažem se ne slepi, da sodelovanje pri gašenju dolgoročno ne bo imelo posledic za zdravje, vendar dodaja, da so bili vsi prostovoljni gasilci tam prostovoljno. Do katere meje je pripravljen tvegati, pa je sam pri sebi »že zdavnaj razčistil«.
