Tiskane izdaje
Gotenica – Ena najlepših kočevskih vasi Gotenica ni le kraj, kjer so v petdesetih letih zgradili skrivnostni podzemni objekt, v katerega bi se lahko skril slovenski politični vrh. Vas, ki ima šele zadnjih nekaj let spet stalne prebivalce, in sicer štiri, je še vedno pod posebnim režimom. Tu deluje Vadbeni center Gotenica, kjer policisti ne teoretizirajo, ampak praktično vadijo konkretne postopke.
Vadbeni center Gotenica, ki deluje v sklopu ministrstva za notranje zadeve, spada pod okrilje Policijske akademije. »Pri nas smo manj v učilnicah in imamo več prakse,« je konkreten Igor Stošič, vodja Vadbenega centra Gotenica. Različna policijska izobraževanja in usposabljanja potekajo v Tacnu, kjer je sedež Policijske akademije, praktični del pa se v veliki večini opravi tu, v Gotenici. To pomeni, da se policijski inšpektorji in inštruktorji v Gotenici ukvarjajo s konkretnimi postopki, kot so taktika operativnega gibanja posameznika ali enote s kratkocevnim ali dolgocevnim orožjem, obvladovanje oboroženih storilcev, ki se upirajo postopku ali izvajajo napad na policista oziroma na druge ljudi, taktični vstop v stanovanjski objekt ali drug zaprt prostor …
Gotenica je in ni primerno urejena za tovrstno delo, pravi sogovornik: »Vadbene prostore imamo in nimamo.« V resnici je ta vas ena najstarejših na Kočevskem, saj je bila prvič omenjena že leta 1363 v listini oglejskega patriarha Ludovica della Torra. Arhitekturno je izjemno lepa, saj je ohranjena in spominja na tipično vas, v kateri so nekoč živeli nekdanji prebivalci Kočevske, kočevski Nemci, ki so se po 600 letih množično izselili v začetku druge svetovne vojne.
Zgradbe, kjer vadijo policisti, so zapuščeni objekti nekdanjih hlevov. Foto: Simona Fajfar
Prebivalce načrtno izselili
Leta 1948 je v Gotenici živelo še 138 ljudi, leto dni kasneje je bila vas prazna. Vzrok za to je bila načrtna izselitev prebivalcev, saj so prostor potrebovali za višje cilje: po Informbiroju oziroma sporu med Titom in Stalinom se je jugoslovansko vodstvo odločilo, da v republikah zgradijo podzemne objekte, v katere se bodo politična vodstva lahko skrila v primeru nevarnosti. Gotenica je tako postala poseben kraj za zaščito slovenskega vodstva. Uresničili so poseben arhitekturni projekt, ki je še danes, šestdeset let kasneje, v uporabi: ni več objekt za umik slovenskega političnega vrha, ampak kot zgradba za – med drugim – slovenski filmski arhiv.
Današnja Gotenica nima veliko skupnega z nekdanjim središčem zaprtega območja, ki je bilo samozadostno tudi v smislu zagotavljanja hrane, ki so jo pridelovali oziroma redili v Gotenici. Nekoč je bilo celotno, 174 kvadratnih kilometrov veliko območje Krajevne skupnosti Kočevska Reka zaprto. Na cesti, ki se na Dolenjevaškem polju odcepi proti Grčaricam in pelje naprej do Gotenice in še naprej do Kočevske Reke ter glavne ceste med Kočevjem in Petrino, so bile nekoč rampe, vstop pa je bil dovoljen le tistim z za to namenjenimi dovolilnicami.
»Danes je Gotenica polodprta,« pravi Igor Stošič, ki Gotenice iz časa, ko je bila del zaprtega območja, ki so ga leta 1990 odprli za javnost, ne pozna. Pred letom 1990 oziroma 1991 se je policija urila v vadbenem centru Jasnica, na meji med občinama Kočevje in Ribnica, potem pa so center premaknili v Gotenico, ki je postala center za vadbo policistov ali struktur znotraj policije. »V začetku 90. let so tu vadili predvsem pripadniki specialne enote, potem pa je to konec leta 1991 oziroma 1992 prešlo v kontinuiteto, ki jo poznamo še danes,« pravi Stošič.
Od nekdanje skrivnostnosti oziroma zaprtega območja ni ostalo veliko, vsaj ne za njih, ki so tam vsak dan, pravi sogovornik: »Tukaj delamo vsak dan in izvajamo svoja dela in naloge.« Je pa res, da je regionalna cesta Grčarice–Kočevska Reka ob koncih tedna veliko bolj prometna kot pred leti, saj je zanimiva za potnike, ki gredo na morje. Ob regionalni cesti v Gotenici se lahko ustavijo, vendar obisk Vadbenega centra Gotenica ni mogoč brez predhodne najave. To je za območje, kjer deluje vadbeni center policije, nekaj običajnega, pravi Stošič: »Vsakega obiskovalca, ki stopa na območje policije, operativno preverimo. To smo dolžni storiti po zakonu.« Smešno bi bilo, doda, če obiskovalcev – k njim pridejo tudi najavljeni avtobusi z gasilci, upokojenci in druge skupine ljudi – ne bi preverjali in bi potem ugotovili, da je med njimi človek, ki ga iščejo s tiralico. Na območju Vadbenega centra Gotenica je gibanje omejeno. Ljudje to razumejo in spoštujejo, pravi Stošič in doda: »To je podobno, kot bi bila tu vojašnica.«
V vasi tudi balinišče
Usposabljanja in izobraževanja, ki jih imajo v Gotenici, potekajo večinoma med tednom. Takrat je lahko v Gotenici tudi 200 tečajnikov na dan. Spijo v lično obnovljenih starih kočevarskih hišah, ki jih z obnovo niso pokvarili. In tudi glavna »ulica«, kjer imajo kuhinjo, jedilnico, restavracijo in drugo – v vasi so tudi balinišče, savna, teniško igrišče… – spominja na izjemno lepo urejeno vas, ki je prebivalci niso pokvarili z nadstreški ali dozidavami.
Pod cesto, kjer so bili v času zaprtega območja hlevi, kjer so redili živino, in rastlinjaki ter polja, kjer so pridelovali vse, kar bi potrebovali v podzemnem objektu v primeru nevarnosti, pa so zapuščeni objekti. »Mi prostore za vadbo imamo in nimamo,« pravi Igor Stošič. Zgradbe, kjer vadijo policisti, v resnici niso pravi vadbeni prostori, kot jih poznajo v drugih državah. Uporabljajo zapuščene objekte nekdanjih hlevov, ki so v resnici odličen ambient za različno vadbo. Ne morejo se primerjati z nekaterimi primerljivimi centri v nekaterih drugih državah, kjer imajo taktične hiše, improvizirane gostinske lokale, ulice, trgovine … »Tu tako rekoč vse improviziramo in v tem, kar imamo, vadimo,« pravi Igor Stošič. Pred več kot desetletjem je pristojno ministrstvo pripravilo načrt razširitve in posodobitve Gotenice, s katerim bi vadbeni center spremenili v sodobno ustanovo, vendar je vse ostalo le pri ideji, ki je najverjetneje iz finančnega razloga obtičala v »nekem predalu«.
Gotenica je nekoč veljala za poseben kraj za zaščito slovenskega vodstva. Foto: Simona Fajfar
Približek realnim
In ko kdo gleda njihova usposabljanja v Gotenici, ko se skupina policistov strne v klin in ekipno rine skozi obešene avtomobilske gume, ki jih je očitno težko premikati, to ni predstava za obiskovalce. »To so zelo resne zadeve,« pravi sogovornik in doda, da so tudi razmere po svetu resne. Pa tudi pri nas so navijači posameznih nogometnih klubov, s katerimi ima naša posebna policijska enota nemalo dela: »Če delo z njimi ne bi bilo nevarno, potem policisti ne bi bili zaščitno opremljeni od glave do pet.« Zato je pomembno, da policija, če hoče biti uspešna,učinkovita in slediti zakonodaji, vadi, vadi, in še enkrat vadi. Povedano drugače, pravi Igor Stošič: »Če bomo sledili izhodišču, da je teh vaj vedno premalo, bo to dobro. Ko pa bomo rekli, da jih je dovolj, bomo naredili slabo stvar oziroma bomo naredili veliko napako.«
