Tiskane izdaje
Iz njih sta v »bivši Jugi« nastala legendarna Strojna tovarna Trbovlje (STT) in kolektiv, ki je po osnutkih mladega tehnika, domačina Iva Škrinjarja, izdelal čisto pravi jugoslovanski pralni stroj. Kolektiv se je imenoval Elektro Standard.
Preveč fin izdelek
Kljub knapovskim strahovom je bilo po drugi vojni v Zasavju premoga še več kot dovolj − ravno toliko, da je sodoben trboveljski strojnik počasi začel izpodrivati umazano podobo knapa s krampom in se zapisal v večnost z izdelkom, ki je pozneje v svet ponesel ime velenjskega Gorenja: s pralnim strojem, plodom trboveljskega znanja iz Elektro Standarda. O tem, kako so pralni stroji iz enega najbogatejših bazenov težke industrije ušli v šaleškega, Trboveljčani še danes ne govorijo.
Stane Cenc, ki ga je življenjska pot vodila ravno v nasprotni smeri od pralnih strojev − iz Slovenskih Konjic je v STT prišel leta 1953 in ji ostal zvest do 1990. −, zanika, da bi trboveljski pralni stroji po dekretu pripadli Šalekom. Imen ne omenja, pravi le, da so bile posredi »strokovne in prijateljske linije«. Ključavničar, tehnik in inženir Cenc se spominja velikih in malih trenutkov v obstoju trboveljske strojegradnje, a o »velikem grehu« Elektro Standarda molči: »Ne bom rekel, da je bil pralni stroj prefin izdelek za našo težko industrijo. Bili so taki časi, vsega nisi mogel imeti. Trbovlje so imele že takrat 20.000 ljudi, prenatrpane so bile.«
Ko je Gregor Jerman, višji kustos Zasavskega muzeja v Trbovljah, preden je v muzejskih prostorih na ogled postavil razstavo o začetkih trboveljske strojegradnje, hotel pobrskati po njeni zgodovini, so vrata v arhiv STT ostala zaprta. Žal. Saj je iz njenih zametkov zrastla vrsta družb, med njimi nekatere še obstajajo (Rudis), in vrsta naprav, ki so jih že davno zamenjale bolj izpopolnjene, sodobnejše po funkciji, materialih, obliki in dizajnu ... Spomini več tisoč Zasavcev so vezani na mizarski obrat, ki je sprva deloval v sklopu STT in iz katerega je zrastla že propadla Tovarna pohištva Trbovlje, pa na Strojnin obrat finomehanike, ki je rodil prav tako že pokojno Mehaniko Trbovlje, pa na STT, na njene uspehe in muke. Skupno jim je eno: trboveljska zemlja zna roditi marsikatero odlično idejo, ne zna pa je dobro prehraniti in še manj ohraniti ...
Stane Cenc, strojnik po poklicu in duši. Foto: Polona Malovrh/Delo
Elektro Standard
Elektro Standard je nastal, da bi zadostil dvema potrebama: proizvodnji električnih gospodinjskih strojev za široko potrošnjo in zaposlitvi nekvalificirane ženske delovne sile. Prve prostore mu je v svoji stari kopalnici odstopil Rudnik. A s katerim izdelkom začeti, je bilo vprašanje, na katero so strojnikom odgovorili šele v ljubljanskem zavodu za napredek gospodinjstva, kjer so proučili jugoslovanski trg. S pralnim strojem, seveda. Da ne bi kupovali dragih licenc, so se v Trbovljah lotili izdelave prototipa in ga leta 1955 dokončali.
Prve so ga preizkusile žene zaposlenih. Vse njihove pripombe so upoštevali, pravi Jerman. Trboveljski pralni stroj je bil nekoliko večji stroj za bolnišnice, pralnice, tudi hišne svete po posameznih stanovanjskih blokih. Prva dva so postavili v rudniško pralnico. Ugodno ceno stroja so dosegli tako, da so mu vgradili le en elektromotor; imel je tudi centrifugo. Štiri kilograme perila je opral v sedmih minutah, še enkrat toliko časa ga je ožemal. Že leta 1956 je jugoslovanski trg preplavilo dvesto strojev. Iz ostankov pločevine za ohišja so strojniki začeli izdelovati električne kuhalnike z dvema ploščama. Pločevino so v glavnem krivili z rokami. Počasi so se lotili izdelave bojlerjev, svetilk, električnih peči ... V dveh letih se je število zaposlenih v Elektro Standardu z 22 povečalo na 87, v petih letih pa celo na − 350. Takrat so jih že dodobra pestili prostorska stiska in dolžniki ...
Strojna tovarna Trbovlje
Centralne rudniške delavnice z osnovno dejavnostjo, proizvodnjo rudarskih strojev, so se leta 1952 preimenovale v STT Miha Marinko. Ime revirskega revolucionarja so nosile le kratek čas: do uredbe leta 1953, po kateri se tovarne in ulice niso smele imenovati po še živečih zaslužnih državljanih − z izjemo maršala Tita. STT se je sredi 50. let prejšnjega stoletja raztezala na 28.000 kvadratnih metrih. Bila je največja tovarna rudarskih strojev na Balkanu, narejena za tisoč novih delovnih mest.
Kovinarski poklic je med mladimi pridobival veljavo, jugoslovanski proračun je prihranil milijone dinarjev deviz, ker mu strojev ni bilo treba uvažati, STT pa je cvetela in skrbela tudi za standard svojih ljudi. Že leta 1954 so njeni delavci lahko letovali v počitniškem kampu s trinajstimi šotori in v šestih zasebnih sobah v Crikvenici, leta 1958 pa se jim na delo z železniške postaje ni bilo več treba gnesti v odprtih tovornjakih. Končno so se vozili gosposko, v avtobusih. Tudi stanovanja zanje je podjetje gradilo s skoraj tolikšno hitrostjo, kakor je odpiralo delovna mesta. Leta 1953 so na novo zaposlili 277 ljudi; konec tega leta jih je bilo že dobrih 800. Še zmeraj daleč od cilja, ki je bil več kot 2000 ... Leta 1955 je imela STT za svoje ljudi že na voljo skoraj dvesto stanovanj in samski dom s 66 posteljami, lastne hiše je premoglo več kot 40 delavcev.
Iz STT so prihajali vse bolj kakovostni izdelki, izpopolnjevali so tehnologijo, ob rudniški so razvijali še gradbeno mehanizacijo in splošni transport, osvajali so tuje trge, na tuja delovišča za mentorje pošiljali svoje strokovnjake, imeli interno industrijsko-kovinarsko šolo, iz katere je zrasel pravi šolski center. Vsakega vajenca, ki je šolo uspešno končal, je v STT čakala služba. Stane Cenc se spominja: »Ti ljudje so imeli znanje, bili so praktiki in inovatorji. Legendarna stojka Valent, ki je 'podpirala' dobesedno ves Vzhodni blok − no, rudnike −, je ime dobila po našem delavcu Valentinu Osredkarju. Danes mladi nočejo niti slišati več za poklice orodjarja, strugarja ...«
Prevoz zaposlenih na delo; končno avtobus. Foto: Arhiv ZMT
STT Industrijska montaža
V 60. letih je STT prihodke štela v milijardah, proizvodnjo v tisočih tonah, zaposlene v stotinah, nove prostore za mizarsko delavnico, ki se je osamosvojila v tovarno pohištva, pa so leta 1952 zgradili v vsega pol leta - zato, da so jo odprli na praznik federacije. STT je prva poskrbela za tovarniško ambulanto z zobno ordinacijo za svoje zaposlene, prva je vzpostavila redni obračun osebnih dohodkov− pošteno nagrajevanje in plačilo po storjenem delu.
A tudi za najboljše se najde konkurenca: že v zgodnjih 60. letih se je na trgu pojavila rudarska oprema, tudi tretjino cenejša od trboveljske. Prestrukturiranje je bilo neizogibno.
V 70. letih so se delavci STT na referendumu odločili za tozde. Sredi 80. let je bilo tozdov že sedem − očitno preveč, saj so iz njih in iz delovne skupnosti spet »skovali« enovito podjetje, v katerem so že po enem letu, pisalo se je leto 1988, sprejeli ukrep družbenega varstva in sanacijski program v dveh točkah: iz proizvodne mora postati tržno naravnana firma, iz relativno toge in ekstenzivne organizacije pa nekaj gibčnih poslovnih jeder ...
Očitno je bila odločitev bodisi prepozna bodisi zgrešena. V 90. letih je šlo s podjetjem samo navzdol. Leta 2001 je bila STT že v prisilki, »mati« in hčeri Orodjarna ter Strojegradnja so dobile novega lastnika − hrastniški Emens, leta 2002 je 175 delavcev iz STT Strojegradnje prešlo v STT Industrijska montaža (IM), ki se je že leta 2003 znašla v stečaju.
Februarja ...
Petnajstletni agoniji strojne industrije v Trbovljah so naredili konec − ne vedoč, da ne bo zadnja ... Leta 2005 je STT IM kupil v Ljubljani živeči zasavski rojak iz Podkuma, tedaj večini Zasavcev malo znani Peter Kotar. STT IM je pristala v lasti njegove ljubljanske družbe Sol Intercontinental. Vztrajala je desetletje, preden se je zgodba s stečajem in s približno sedemdesetimi delavci ponovila. Bilo je februarja letos. Trboveljsko strojegradnjo bodo pokopali skupaj z rudnikom in premogom, brez katerih je najbrž ne bi bilo.
Kar so knapi napovedovali pred sedmimi desetletji, se zdaj uresničuje: premoga je dokončno zmanjkalo, zasavske jame bodo zaprli v manj kot dveh letih. Dočakale so lepo starost: več kot dvesto let. Strojna industrija pa je, če že ni dočakala častitljive starosti, vsaj gosposko propadla: odšla je kot del velikega imperija v lasti širom po Sloveniji in bivši Jugi znanega energetskega lobista Petra Kotarja.
