Tiskane izdaje
Koprskemu županu je treba priznati, da je med redkimi slovenskimi župani (a zagotovo ne edini), ki je vsem svojim kapricam navkljub v šestih letih potrojil denar za kulturo in s tem v dobršni meri poskrbel za obnovo pomembne kulturne trdnjave. To pa nikakor ne more biti opravičilo za vse igrice, ki so sledile.
Prva od igric je, da nekateri zaslužni za ustanovitev gledališča (denimo Dino Pucer, bivši župan, ki je gledališče ustanovil, ali pa ministrica za kulturo Majda Širca) niso dobili niti vabila na dogodek. Županov delež zaslug za odprtje gledališča tudi ni opravičilo za obračunavanje s koprsko opozicijo v slavnostnem nagovoru ob odprtju, ker gre za neprimerno mešanje političnih in prazničnih »jabolk in hrušk«. Takšno ravnanje daje (sicer ne najboljše) opravičilo vsem tistim, ki na otvoritev gledališča niso prišli zaradi nasprotovanja pomanjkanju strpnosti dialoga. Delitev med ljudmi je toliko večja, ko izvedo, da je država prispevala manj kot desetino naložbe. A ministrstvo za kulturo se brani: »Saj nas za denar niso niti prosili.« Enako usodo (nič denarja za naložbo) so doživeli tudi pri lanski obnovi gledališča na Ptuju, denimo.
Petek je bil zgodovinski tudi zaradi napovedane možne delitve ene velike na najmanj dve ali celo več koprskih občin. Zdaj opozicijske stranke, ki jim je še pred petimi ali desetimi leti uspelo (v času njihovega vladanja) na prejšnjih referendumih ubraniti enovito koprsko občino, so v zadnjih letih spremenile pogled na lokalno samoupravo. Ne zaradi samouprave, ampak predvsem zato, da bi z oblasti spravile samodržca, ki najraje vodi občino brez kanca demokracije. Nekaterim svetom krajevnih skupnosti, denimo, ne zagotavlja osnovnih sredstev za njihovo delovanje, svetnikom, ki so na lastno pest odstopili iz občinskega sveta, tega umika ne dovoli, na odprtje gledališča ne povabi tistih, ki mislijo drugače ...
In ker jim na volitvah nikakor ne uspe zamajati Popovičevega prestola in nimajo nikogar, za katerega bi verjeli, da bo čez eno leto brez težav pometel s takšnim županom, raje »razkošejo otroka«, ker ne sprevidijo ozadja takšne »Salomonove sodbe«. Popovič nekoč ne bo več župan, Koper pa bo razkosan. In kdo lahko danes jamči, da katera od novih občin vsej deklarirani demokraciji navkljub ne dobi absolutista, ki bo vsaj v tolikšni ali še večji meri diktiral tempo ankaranski lokalni samoupravi?
Konfliktno odprtje gledališča in razpisani referendum bi bila sama po sebi povsem nepomembna utrinka, če ne bi bila izjemno pomembna za razumevanje geneze premalo premišljene politike, ki ji je prav malo mar za vsebino in raje gradi svojo strategijo (išče naklonjenost volivcev) na neskončnih konfliktih in delitvah med ljudmi. Zelo težka odločitev in izbira za vse, ki so doslej verjeli v demokracijo.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
