Gluhi ne poznajo lažne vljudnosti

Ljubljana – V Sloveniji ni veliko ljudi, ki bi obvladali slovenski znakovni jezik tako, kot ga Nataša Kordiš. Kot otrok gluhih staršev se ga je naučila pred govorjenim. Danes na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana (ZGNL) dela kot tolmačka za otroke v osnovnih šolah, tolmači tudi informativne oddaje ter v znakovni jezik prevaja in ilustrira slovenske ljudske pravljice. Njeno poslanstvo je od zmeraj bilo postati most med dvema svetovoma – kulturo gluhih in slišečih.

Kakšne lastnosti mora imeti tolmač?

Tolmači za gluhe osebe nismo samo prevajalci, poznati moramo obe kulturi, saj je kultura gluhih precej drugačna od slišeče. Gluhi osebi moramo pojasniti posledice njenega dejanja, saj se morda ne spozna na kulturo slišečih ali na delovanje institucij. Ne smemo je preveč zaščititi pred dogajanjem, nikakor pa ji ne smemo vzeti pravice, da govori sama zase. Tolmač bi lahko gluhi osebi, da bi jo opolnomočil, povedal tudi, da so se zaloputnila vrata, da je zazvonil zvonec, vendar tega pri nas še nisem videla.

Obstajajo razlike med tolmači, ki so otroci gluhih staršev, in tolmači, ki so zrasli med slišečimi. Slednji potrebujejo nekaj časa, da dojamejo, da so gluhi različni. Nekateri so namreč opismenjeni, večina pa jih ni in zato potrebujejo tolmačenje povedanega. Dodana vrednost je tudi dobra, ustrezna mimika. Če pa je izraz z rokami izrazito bogat, lahko tolmač pri gluhemu prebere vrsto njegovega znakovnega jezika, dialekt, družinske posebnosti jezika, izobrazbo.

Ste otrok gluhih staršev. Kdaj ste se naučili govoriti?

Ključnega pomena je bilo to, da je mati šla v službo, ko sem bila stara tri mesece. Starša sta morala nekaj ukreniti glede varstva in k nam je do mojega prvega leta starosti prišla živeti slišeča babica. Kasneje sem bila do vstopa v vrtec s tremi otroki moje starosti v varstvu pri sosedi. Prepričana sem, da se je takrat ustvarila struktura govora. Dvojezičnost mi je bila torej položena v zibko, kljub temu pa se še vedno med gluhimi vračam v svojo pravo domovino. Pri otrocih gluhih staršev, ki niso imeli takih vzorcev, se natanko vidi, da je njihov odnos do slovenščine drugačen. Nekateri imajo lahko težave v izražanju.

Pri čem ste staršem kot slišeč otrok pomagali?

Prvi spomin mi seže v tretje leto, ko je na vrata prišel inkasant. Ko sem odprla vrata, mi je rekel, naj pokličem mamo. Mati je prišla in začel ji je govoriti, ona pa me je v znakovnem jeziku vprašala, kaj pravi, in dejala sem, da hoče denar. Ko je videl, da je gluha, pa je začel meni – triletnemu otroku – razlagati o plačilu prispevkov za elektriko. Za svoje starše si ves čas kanal za komunikacijo. Če starš zate ne hodi v šolo, imaš dve možnosti: ali si zelo priden in hitro postaneš neodvisen ali pa si tako poreden, da starši morajo v šolo. Jaz sem bila pridna. Prej moraš odrasti, ker sam hodiš na govorilne ure, sam se moraš spomniti, da moraš v šolo prinesti denar za malico, sam moraš vedeti vse o šoli v naravi že v petem razredu. Tvoj oče ti pove, da si to sposoben narediti bolje. Kot otrok si s takšno odgovornostjo lahko hitro preobremenjen.

Gluhota vpliva tudi na osebnost, ste nekoč omenili.

Gluhi so zelo neposredni. Niso se naučili lažne vljudnosti, a imajo kljub temu med seboj visoko razvit kodeks o tem, kaj se sme. »Obrekovanje« ima med slišečimi drugačen statusni simbol kot med gluhimi: med gluhimi je folklora. Gre za ekstremno hiter prenos informacij, nujno potrebnih za preživetje skupnosti. Drugačnost v sporočanju opazimo, ker si povedo tudi, če gredo samo za vogal. Kljub temu da imajo gluhi izjemno širok zorni kot, ko se vrata enkrat zaprejo, osebe v prostoru ni več. Gluhi res ne slišijo, ampak optimalno razvijejo čut za ljudi. Mati je samo s pogledom ocenila prijatelja in mi rekla, naj se mu izogibam. Izkazalo se je, da je imela prav. Tudi slišeči učitelji v ZGNL mi povedo, da učenci hitro prepoznajo, da se nekdo slabo počuti.

Prek ZGNL delujete kot tolmačka v osnovnih šolah. Kako lahko gluhi otroci obiskujejo redni pouk?

Otroci morajo imeti odločbo in po tej odločbi so upravičeni, da se vključijo v redno osnovno šolo, tolmač pa je ena izmed prilagoditev. Med vsemi otroki, ki imajo določene prilagoditve, je trenutno pet gluhih. Kot tolmačka za dva delujem že četrto leto.

Otroka sedita tako, da »odgledujeta« učitelja. Moja naloga je »prekretati« vse, kar povedo učitelji in sošolci. Ta dva jezika sta si namreč med sabo toliko različna, da moramo razumeti, da se otroci snov učijo v tujem jeziku. Če želim, da šolar zapiše po nareku, mu moram v koren, ki je v kretnji, počrkovati vse, kar je zraven (v sklanjatvi, spregatvi, zaimke, kazalnike). V znakovnem jeziku imamo kretnjo, ki je koren, in odvisno je, kako na široko jo prikažemo, s katero hitrostjo in kam v prostor jo postavimo. Strokovni pojmi so že v osnovni šoli na taki ravni, da jih gluhi v vsakdanjem življenju ne rabijo.

Za tolmačenje angleščine bi denimo morala poznati mednarodni znakovni jezik. Ta mešanica ameriškega znakovnega jezika in nekaterih prvin evropskih znakovnih jezikov se je vzpostavila med gluhimi, ki se na mednarodni ravni veliko srečujejo. Jezik je zelo poenostavljen, zato mora biti oseba, ki ga uporablja, tako integrirana, da je sposobna vrzeli, ki nastajajo ob nepopolnem izražanju, sama zapolniti.