Goran Jablanov: »Sprijazniš se z idejo, da je to tvoj konec, a hkrati razmišljaš o življenju«

Učitelj telovadbe na ljubljanski Gimnaziji Jožeta Plečnika Goran Jablanov je minuli ponedeljek in torek okusil jezo morja in neba. Med orkanskim jugom v Tržaškem zalivu se je na jadralni deski, ki mu je rešila življenje, 26 ur soočal s smrtjo, z mislimi o življenju in stvareh onkraj njega.

Kot pravi, je med neskončnimi urami kdaj nase gledal, kot da ni več v lastnem telesu. Se doživljal skozi bariero, ki je prepuščala le motorične ukaze, čustev ne. Telo v izrednih razmerah postane robot, ki le izvršuje ukaze.

Po urah soočanja s smrtjo bi lahko članke o svoji avanturi prebiral v slovenščini in hrvaščini, italijanščini, nemščini in angleščini, celo flamščini, saj je novica o srečnem razpletu njegove zgodbe v času, ko so drugod zaradi vremenske ujme ljudje izgubljali življenja, prodrla v svet. A člankov o sebi in komentarjev pod njimi, kot pravi, za zdaj namenoma ne prebira. Jadranja z desko v razmerah, ko je zaradi vetra objavljeno rdeče opozorilo, tudi ne bi, denimo, prepovedal.


 

Ko smo vas kontaktirali dopoldne po vaši rešitvi, ste odgovorili, da potrebujete malo miru, da dojamete, kar se vam je zgodilo. Ste se po nekaj dneh vrnili v običajen svet?

Ne vem še. Ko sem prišel iz morja, je bil edini občutek neka apatičnost, nisem še sposoben emocionalne ocene. Sprašujem se, če bo kdaj do tega prišlo. Tedaj se mi je zdelo, kot da sem robot, ki izvršuje neke ukaze.
 

Kaj je šlo narobe?

Jambor se mi je zlomil v trenutku, ko sem bil na obratu, na točki, ko sem se pripravljal na preusmeritev k obali. To je bilo prvo naključje, drugo, da se je ravno tedaj veter okrepil. Dotlej so bile vremenske razmere kljub rdečemu alarmu za jadranje zelo dobre. Laično se to sliši drugače, a je za jadralca veter pogonsko sredstvo. Potrebuješ ga.

Na pomoč sta mi prišla dva jadralca, Slovenca. Prvi je predlagal, da takoj odvržem jadro. Imam več kot 30 let izkušenj s tem športom in tedaj sem bil miren, vedel sem, da panika ne pomaga. Že po minuti pa je bilo povsem jasno, da sam ne bom mogel do obale, ker se je veter še okrepil. Pojavila se je tudi vlaga, v kateri težko dihaš.

Ob meni sta bila oba deskarja, jadro sem že razstavil in odvrgel jambor, zatem jadro zložil in ga privezal, slekel trapez in dal enemu od deskarjev lok, da ga je odpeljal na obalo. Drugi mi je ponudil, da me povleče do kopnega. Tako se rešujemo med seboj, a ko me je poskusil potegniti s svojo desko, ga je katapultiralo. Veter je bil premočan. Ko nekoga v vodi vlečeš, moraš biti zelo močan. To je kot sidro, ki ga vlečeš za seboj. V tistih razmerah je bilo to nemogoče.



Spoznal sem, da je situacija zelo resna, pred tem nisem imel tega občutka. Bili smo blizu umaškega svetilnika. Fantu sem rekel, da ne bo šlo, in ga poslal na obalo. Rekel sem, naj se reši in naj me zatem spremljajo z obale. Mislil sem, saj bo. Začel sem plavati, a se kljub naporu nisem bližal obali, pač pa me je odnašalo.

Moral sem se odločiti, ali pustiti kompletno opremo in nadaljevati le s plavanjem. Razdaljo je bilo v tistih razmerah zelo težko oceniti. Vedel sem, da s kilometrom plavanja ali dveh ne bo težav, a tedaj se je veter le še bolj okrepil in vlaga nad gladino je bila tako močna, da sem se odločil, da se bom držal opreme. Verjetno zaradi strahu in preživetvenega nagona sem si rekel, da je deska moja edina rešitev.

Skušal sem se čim bolj umiriti in varčevati z energijo. Vedel sem, da tvegam smrt. Zelo počasi sem začel plavati proti obali, a nisem priplaval nič bližje. Ciljal sem rt Savudrije, ki ga zelo dobro poznam, a sem ga za kak kilometer zgrešil. Pri rtu je bila druga točka, ko sem se moral odločiti, ali naj zapustim desko. Notranji glas mi je rekel ne. Kmalu po Savudriji pa je šlo vse le še bolj navzdol.
 

Sledile so dolge ure samote na razburkanem morju. 26 ur se sliši kot neskončnost. Kako to preživiš? Kaj razmišljaš, kaj počeš? S čim vse se človek sooča v taki situaciji?

To trajanje je grozno, je tisto, kar te straši. Sprijazniš se z idejo, da je to tvoj konec, a hkrati razmišljaš o življenju. O tem, koga si poznal. Gonilna sila so misli o družini, otrocih. Najprej sem sicer razmišljal tudi o tem, kako bizarna je bila situacija. Ko razmišljaš o smrti, misliš, da bo to v prometni ali kaki drugi nesreči ali zaradi smrtne bolezni, ne pa o taki situaciji, da boš umrl na deski v morju.

Najprej niti nisem dojemal, da je to konec, potem sem to misel precej mirno sprejel. Misel, da je vse, kar lahko storim, da počakam na ta trenutek, ko bo prišel. Veliko sem razmišljal o tem, kako se bo to zgodilo, kako mi bo voda zalila pljuča. In kaj bo potem. Ali bom zapustil svoje telo? Ves čas sem imel tudi nekakšen občutek, da nisem v svojem telesu. Da kot oseba nisem v njem, ampak nekje blizu in da svoje telo gledam, kako se odziva na ukaze. Mislim, da me je prav vmesna bariera med mano in telesom ohranila pri življenju. Bariera, ki je prepuščala samo motorične ukaze, ne pa čustev.

Čustveno se nisem zlomil, nisem jokal, le izvrševal sem neke racionalne ukaze in si naredil preživetveni načrt. Sestavil sem ga iz določenih intervalov, zaradi ohranjanja energije. Glavni cilj mi je bil, da bi čim dlje zdržal. Plaval sem z rokami, sledil je premor, zatem z nogami, nato pa znova premor. To sem ponavljal. Ko me je treslo in v glavnem me je nenehno treslo, sem se ogreval z gimnastičnimi vajami. Ogreval sem se s plavanjem in ko sem se utrudil, sem počival. A ker sem se zaradi počitka podhladil, sem znova začel plavati. Zatem je krenilo še na slabše. Ponoči je nastopila plima, z njo so se valovi še povečali. Ne vem, točno kdaj.


 

Verjetno okoli polnoči, tedaj se je znova visoko dvignilo tudi morje v poplavljenih Benetkah.

Valovi so se še povečali, tudi veter je bil močan. Misliš si, da ne more biti huje. Občutek za čas povsem izgubiš in ne veš, kaj pomeni ura. Izgubiš tudi občutek za prostor, za razdaljo. Ves čas sem videl luči, saj je bila vidljivost dobra, razen ko je bil dež. Tedaj je bilo najhuje. Ne vidiš, težko dihaš. Valovi so bili visoki in neurejeni, če tako rečem. A vsak stoti, morda tisoči val pride urejen, nakar se zlomil nate. Celega te zalije, te potopi. Trikrat se mi je zgodilo, da me je snelo z deske. Ostal sem brez nje, v temi, soočen s tem, da je to konec. Ostalo mi je le, da sem umirjeno plaval in ob nekaj mesečine gledal, kje je deska. Zagledal sem jo, denimo, 50 metrov stran. Takrat pa je bilo nekaj paničnega šprinta v kravlu, da sem prišel do nje.
 

Vsak od nas ima neko predstavo o morju. Kakšen je vaš zdajšnji pogled na ta naravni element?

Zelo zbegan sem. Morje sem jaz.
 

Vsi smo morje, iz njega je prišlo življenje.

Ko se pogovarjam s kolegi športniki, so med njimi tudi tisti, ki rečejo, ne, jaz nisem voda, voda ni moj element. Sam obožujem vodne športe, sicer tudi druge. V noči na deski sem razmišljal tudi o tem, ali bom še kdaj v življenju jadral ali kajtal, čeprav nisem računal na to, da bom preživel. A sem si tedaj odgovoril, da bom, če preživim, seveda še jadral. Verjetno drugače, še bolj pazljivo, čeprav sem bil že zdaj zelo previden. Vedno preračunam dejavnike nevarnosti. Tudi druge učim z vidika varnosti, veliko ljudi sem naučil deskati in kajtati. Občajno sem sam tisti, ki pomaga drugim, potem pa se taka stvar zgodi meni. 
 

Tistega dne še zdaleč niste bili edini deskar na Jadranu. Hrvaška televizja je prispevek o tem, da ste pogrešani, predvajala v zadnjem večernem dnevniku, v osrednjem pred tem pa je bil kader z mlado punco z deskarsko opremo in morjem v ozadju, ki je ob rdečem opozorilu zaradi vetra povedala, da je to natanko tisto, kar deskarji čakate. Nam laikom se to zdi odmaknjeno od zdrave presoje. 

Da, točno to čakamo, mislim, da je punca to lepo povedala. To je čas, ko je mogoče jadrati v najlepših pogojih. Napak je, če misliš, da je tedaj adrenalin najvišji. Daleč od tega. Zame bi bil adrenalinski skok s padalom. Pri teh je veliko nesreč, med jadranjem na deski pa ne. Veliko več reševanj je pri pohodništvu v gorah.


 

V neurju, med katerim ste bili pogrešani, je v Italiji življenje izgubil 63-letnik s kajtom, ki ga je veter udaril v čeri.

Zaenkrat ne poznam te nesreče. Te sicer spremljam, ustvarjam si statistiko nesreč zase. Ne poznam še vseh novic, niti člankov o sebi. Pred rešitvijo nisem vedel, da zaradi mene poteka tako obširna reševalna akcija. Ko sem med Umagom in Savudrijo videl modre luči, mi je to dalo upanje. Vedel sem, da me iščejo. Potem pa mi je postalo čisto razumsko jasno, da me v takem vremenu ne morejo iskati. Vedel sem, da če preživim do jutra, bo mogoče možnost reševanja iz zraka. Na Hrvaškem so mi rekli, da sem heroj, sebe pa vidim kot bedaka, ki je bil dovolj trmast, da je preživel.
 

Na Hrvaškem so angažirali letalo, enako pri nas, v Italiji so vas iskali s helikopterjem in veliko patruljno ladjo. Se je kdaj zgodilo, da so se vam približali, da ste jih lahko zaznali?

Celo pot sem bil popolnoma sam. Jasno mi je bilo, da sem bil viden le, ko sem bil na vrhu vala.
 

Niste nikoli zaznali niti letala?

Ne. Stalno poslušaš, če boš kaj slišal, helikopter ali ribiško ladjo. Le na zahodni strani sem videl veliko turistično ladjo z mnogo lučmi in pa tanker, mislim, da je na njem pisalo Maersk. Seveda sem kričal in mahal. Zatem sem videl še en tanker. Kasneje sem daleč na vzhodu videl vojaško ladjo, zdaj vem, da italijansko, ki me je iskala.

Moja pot je šla neposredno po sredini in zatem diagonalno proti Sesljanu. Ni bila enaka simulaciji gibanja morskega toka, ki so jo upoštevali reševalci. Očitno sem dovolj močno plaval proti vzhodu, da nisem pristal s tokovi pri Gradežu.

Sicer nimam besed, s katerimi bi izrazil hvaležnost in spoštovanje do teh ljudi, do reševalcev, ki opravljajo tako odgovoren poklic. Tega ne znamo dovolj ceniti, niti plačati. To so ljudje, ki tvegajo življenje za popolnega neznanca. Najprej na Hrvaškem, kjer so se tudi domačini angažirali in me iskali, zatem slovenska stran, ki je kljub razburkanemu morju poslala relativno neprimeren čoln za take razmere. A so vseeno šli z njim v iskanje. To je moralo biti izjemno težko.

In italijanska stran, ki me je iskala z ogromno ladjo, za kar sem prepričan, da pomeni ogromne stroške. In potem letali in helikopter. Nimam besed, kako bi se zahvalil tem ljudem. Mislim, da to lahko povrnem samo s tem, da sam pomagam drugim, to pa počnem že celo življenje.


 

Na koncu ste na deski prišli do Botanjeka oziroma plaže Costa dei barbari pri Sesljanu.

Nekaj prej, ko sem prišel v severni del zaliva, je bila naslednja težava vpliv izliva Soče. Zaradi mraza telesa nisem več mogel nadzirati. Dregetal sem. Rezervni načrt je bil, da ne smem več biti v vodi in plavati. Telo več ni ubogalo ukazov. Na deski sem se postavil tako, da bi dosegel čim večji upor vetru in bi me nosilo hitreje, a tako težje držiš ravnotežje. Na koncu sem ciljal edini del obale, kjer ni bilo skal.

Ko sem prišel na kopno, nogi nista več ubogali, moje ravnotežje je povsem odpovedalo, a tedaj mi je bila najvažnejša stvar, kako bom svojo desko odnesel iz morja. Postala je simbol mojega življenja. Najprej sem pomislil na to, da jo moram dati na varno, da je ne odnesejo valovi, šele potem bom na vrsti jaz. Boril sem se na vseh štirih, da sem desko odnesel višje po pesku.

Zatem sem si odlomil dve palici za hojo. Bil sem bos, po neurejeni stezici in grmovju sem prišel do ceste, naslednja velika težava je bilo njeno prečkanje, saj sem bil pri gibanju izjemno počasen. Dolgo sem zbiral koncentracijo za prehod, čeprav ni bilo veliko prometa. Potem sem šel do prve luči in tam je bil lokal La Costa dei barbari. Najprej sem jih zaprosil za vodo s soljo.
 

Zakaj sol? Prideš iz slane vode in potrebuješ slano vodo?

Imel sem hude krče, v taki situaciji potrebuješ minerale. Sol ni vedno rešitev, a voda nima dovolj mineralov za telesno aktivnost. Zato je, denimo, potrebno piti izotonične napitke. Potem sem spil še čaj s sladkorjem in si ponavljal, da ne smem ničesar jesti oziroma moram zelo počasi dozirati hrano. Da ne bi prišlo do kake želodčne reakcije. Zelo težko sem tudi govoril, ljudje me niso razumeli.
 

So pa najbrž tudi brez govora hitro ugotovili, da ste zreli za rešilca in bolnišnico na Katinari.

Da, sledil je rešilec. Ko so me pregledali, je bilo sicer vse v redu. Glede na telesno temperaturo sem bil malo podhlajen, srčni utrip in tlak
sta bila v mejah normale, enako saturacija.
 

Prej ste omenili besedo bedak in komentarje ob objavah številnih člankov o vas bi po svoje najlažje strnili v rek: od bedaka do junaka. Bi se prepoznali v njem?

Da, bravo, zaenkrat na to nisem pomislil. Članke in komentarje se zaenkrat trudim ne spremljati. Veliko jih je, veliko je spodbudnih komentarjev, drugi so negativni. A rek od bedaka do junaka je zelo na mestu. Počutim se kot bedak pa sem zelo izkušen in previden jadralec. Kako le nisem predvidel tudi tega? Upam, da bom zbral pogum in koncentracijo, da bom spet šel jadrat na vodo. Da bom lahko predvidel tudi take situacije, da bom lahko še izboljšal varnost.
 

Ko je objavljeno rdeče opozorilo zaradi vetrov, jadranja z desko ne bi, recimo, prepovedali?

Ne. Glede tega je bilo že veliko debat. Omenjeno dekle iz dnevnika HRT je povedalo točno to. To so pogoji, ki jih čakamo. Rdeči alarm je lahko precej splošna stvar. Vsebuje lahko veliko kritičnih elementov. Lahko gre za poplave, dež, sneg ... Definicija ni tako enosmerna.
 

A tokrat je bil objavljen zaradi vetra.

Da, alarm je bil objavljen pravilno. Vremensko in satelitsko sliko sem preveril, različne spletne strani. Ko sem prišel v Umag, je bilo tam 20 do 30 jadralcev. Veter smo izmerili, jakost je bila med 18 in 28 vozli, kar ni nič dramatičnega, jadrati se da lepo in varno tudi pri 40 vozlih. Ko se ti to zgodi s poškodovano opremo, pa je situacija povsem drugačna.