Tiskane izdaje
''Začelo se je prijetno, čeprav sem bil že takoj presenečen, ker sem na zbirnem mestu pod železniškem mostu v Sevnici videl kanuje in ne rafte, kot je pisalo v vabilu. Sam sem že prej prosil, da bi šel v gasilski čoln, da bi lahko v miru naredil kak posnetek, saj vem, kako je na čolnih, kjer je več veslačev in se ne da veslati, da nisi vsaj malo moker. Seveda se tega nisem bal zaradi sebe, saj sem tako zgolj hotel zaščititi svojo foto- in videoopremo,''se začetka spusta, ki se je končal s tragično nesrečo, spominja dopisnik RTV Slovenija in fotograf Goran Rovan.
Kako, da ste se tudi sami udeležili spusta?
Od vsega začetka že spremljam gradnjo verige hidroelektrarn v Posavju, zato sem bil seveda vesel povabila župana Kristijana Janca, da si gradnjo pogledamo še iz drugega zornega kota, z vode, saj sem želel narediti nekaj fotografij, pa tudi kaj posneti. Na spust sem vabil tudi snemalca iz Trbovelj Gregorja Naglava, da bi kaj naredila za TV in se tudi udeležila družabnega srečanja, ki je bilo napovedano po »Zadnjem spustu«. Ker je zaradi dopustov drugih snemalcev moral skakati naokoli, mi je dal vedeti, da če ni nujno, ne bi rad šel, čeprav je tudi sam ljubitelj vodnih aktivnosti, zato nisem vztrajal. Sam sem se kljub temu udeležil spusta, vzel s sabo še nečaka Tomija Nagliča, ki sem mu zaupal svojo videokamero, saj se je začel podajati v snemalske in foto ''vode'', da bi kaj posnel, sam pa sem vzel v roke svoj digitalni fotoaparat, da bi ta »zgodovinski« dogodek ovekovečil zase.
Ste morali o nesreči poročati tudi kot novinar?
Sam o tragediji nisem poročal kot novinar, zgolj kot udeleženec tega spusta, saj tega ne bi zmogel. Tudi kot priča dogodka se nisem želel izpostavljati, vendar ker se ni nihče tega lotil in ker ni bilo nobenih informacij, sem se odločil, da bom to nalogo sam prevzel. Prve uradne informacije so novinarji izvedeli šele ob eni uri zjutraj.
Kaj pa druge dni?
Tudi druge dni o reševalni akciji nisem poročal, sem pa ves čas pomagal trboveljski ekipi. Drugi dan sem ostal doma, seveda nisem niti sekunde zatisnil očesa. Tretji dan nisem več zdržal, hotel sem se posloviti od prijateljev, se vpisati v žalno knjigo, se srečati z edino preživelo, obiskal sem tudi grob pokojnega sodelavca Francija Pavkoviča in svoje mame, prav tako sem potapljačem dostavil fotografije, da bi vsaj približno imeli predstavo, kako je pod vodo. Seveda mi je bilo hudo. Navsezgodaj me je zvilo, ko sem zaslišal helikopter, saj sem začutil, da jih še niso našli, potem pa so se trenutki, ko sta me oblivala hlad in znoj, ponavljali. Še posebej hudo mi je bilo, ko sem se na mostu poslavljal, saj sem se šele takrat povsem zavedel, kako malo je manjkalo, da ne bi bil tudi sam eden od ponesrečencev, in koliko sreče smo imeli mi, da smo preživeli in da ni bilo žrtev 18.
Celoten intervju preberitev v prilogi Dela in Slovenskih novic Vikend.
