Tiskane izdaje
Za koga radi rečemo, da je še bog pozabil nanj, ker živi tako odmaknjeno, stran od središča dogajanja. No, Laze pri Dolskem niso ravno na robu sveta, a do domovanja družine Levičar, visoko v hribu, se vije tako strma in ozka pot, da človeka zaskrbi, ali ni morda zašel. Skromen dom, ki že kaže znake propadanja, dvorišče polno domačih živali, tudi sosedove se tam dobro počutijo, za vrati pa strašno pretresljiva zgodba.
Darka Levičnik – ravno je napolnila petdeset let – mati sedmih otrok, nas sprejme s sklonjeno glavo. »Sram me je. Na nek način,« pojasni, »z možem nikoli nisva nikogar prosila za pomoč in nisem si mislila, da bo kdaj prišel tak čas,« zajoče. Nobena sramota ni, če se človeku primerijo okoliščine, na katere nima nobenega vpliva, mu pa temeljito spodnesejo tla pod nogami.
Ko se sogovornica pomiri, se ji oči zaiskrijo, ko začne pripovedovati romantično zgodbo: »Še 16 let mi ni bilo, ko sva se z Viktorjem vzela in me je pripeljal na tole kmetijo, kjer je živel z mamo. Čeprav jih je takrat tudi on imel le 21, sva se zelo odraslo lotila gradnje nove hiše, saj je v prejšnji, leseni, kmalu zmanjkalo prostora, ko so začeli prihajati otroci. Do dvajsetega leta sem rodila že tri, Matjaža, ki je danes star 34 let, Natalijo in Roberta. Na vsake dve leti. V velikem veselju in ljubezni so se kasneje rodili še Rahela, David in Leon, pred enajstimi leti pa smo dobili še Nataško.
Mož je bil izjemno spreten. Dobesedno vse v hiši je naredil sam, le ploščice na hodniku nam je položil prijatelj. V enem letu je bila pod streho, potem pa, kolikor je bilo denarja, toliko sva pač investirala v material. Takoj smo se vselili. Tam je bil kavč, kjer sva spala,« pokaže v prostor, »zraven je bila Matjaževa posteljica, tudi šank v kuhinji je še od takrat, star je več kot jaz. Moja mama je imela gostilno v Litiji, pa smo ga pripeljali gor, da smo imeli na začetku vsaj kakšen kos pohištva. Zdaj žal že zelo razpada, gnije, korito se poseda. No, jaz sem možu seveda ves čas asistirala pri gradnji, skrbela za kmetijo in otroke. Že kot mlada punca sem si jih želela več. Sama sem imela le enega brata, pa še med nama je bila razlika v letih tako velika, da drug od drugega nisva imela kaj dosti.«
Darki je bilo delo na kmetiji v veliko veselje. »Moja starša sta se ločila in veliko časa sem preživela na kmetijah pri svojih tetah. Takšen način življenja mi je bil zelo blizu. Tašča me je lepo sprejela in vse se mi je zdelo sila enostavno. Delali smo, garali, bili smo sila skromni, pa je šlo. Moževa sestra Marta nam je ves čas pomagala z oblačili, hrano smo pridelali doma. Preživljali pa smo se z nabiranjem gozdnih sadežev. Sprva sva to počela sama z možem, potem pa sva v delo vključila še otroke. Takoj, ko so bili dovolj stari, deset, enajst let.
Viktor je imel tako rad kmetijo, živali, naravo, znal je živeti z njo in tudi otrokom jo je znal na zelo nevsiljiv način prikupiti.« Ob prijetnem spominu se ji ustnice rahlo raztegnejo v nasmeh. »Nabirali smo borovnice, gobe, jeseni kostanj. Včasih smo šli v gozd, še preden se je zdanilo, mož pa je tri četrtine leta vsako jutro vstajal ob štirih in vse, kar smo nabrali, odnesel v prodajo na ljubljansko tržnico. Mama je pazila na najmlajše otroke. V gozdu sem bila dve uri, nabirala borovnice, se vrnila domov, hitro kaj postorila in šla spet nazaj.«
Brezposelni otroci
Seveda sta Levičarjeva na ta način tudi otroke naučila, kako se zasluži denar, da se je treba zanj potruditi. »Pustila sva jim vse, kar so si z nabiranjem prislužili. Ni bilo veliko, a dovolj za šolo, knjige, kakšen izlet, skromen otroški priboljšek. Prepričana sem, da jim ta izkušnja še danes koristi. Zelo so pridni, delavni, vsi po vrsti, štirje so že poročeni, imajo že svoje družine, jaz pa pet vnučkov,« se spet malce razvedri a njen nasmešek hitro usahne, ko nadaljuje. »A kaj, ko ima samo Natalija službo, pa še to le za šest ur in določen čas. Z možem sva poskrbela, da so končali srednjo šolo, David in Leon jo še obiskujeta, saj sva mislila, da jih bova tako spravila do kruha. Pa časi očitno niso takšni. Učila sva jih, da je s trdim delom mogoče preživeti, a zdaj jim niti to ne pomaga.«
Levičarjeva med pogovorom večkrat ošine sliko postavnega, temnolasega moškega z mogočnimi brki, ki je kot sredi majhnega oltarčka postavljena na polico v kuhinjskem kotu nad jedilno mizo. »To je bil naš Viktor, najboljši mož in oče na svetu. Bil je temperamenten, zabaven, odločen, garaški. Steber mojega življenja in najboljši vzor za najine otroke,« spet zajoče. Ko iz oči spolzi še zadnja solza, pove zgodbo: »Že tri leta ga ni več. Tisto leto je Slovenijo prizadel žled. Tod okoli nam je polomilo veliko drevja. Nedelja je bila, 10. maja. Ravno smo končali s kosilom, pa sem ga vprašala, ali bi spil kavo. Zavrnil me je, češ, da se mu mudi v gozd, ker mora pospraviti še dva hloda. Takrat so po televiziji grozili, da bodo vsi, ki ne bodo pravočasno pospravili po svojih gozdovih, kaznovani. Naš Viktor je bil zelo dosleden. Nikomur ni hotel biti nič dolžen. No, pa je šel. David in Leon sta šla z njim.«
Čutila je, da moža ni več
Darkine dlani se sklenejo kot v molitev, oči pa obrne proti steni, da bi zaustavila solze. Malo pomolči in nadaljuje: »V grapi, le kakih 200 metrov stran od hiše, je breg zelo strm. Viktor je s pomočjo sinov že vse pospravil, ostali pa so štori. No, ko je nižje spodaj odžagal enega od dreves, odložil motorno žago, se je s pobočja nad njim izpulil štor in ga pokopal pod sabo. Fanta sta kričala kot nora. Do hiše sem ju slišala. Ravno sem pospravljala po kosilu. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe. Skupaj s še dvema sinovoma sem tekla v smeri krikov, v treh minutah smo bili tam. Medtem sta Leon in David štor že navezala na traktor in ga poskušala zvleči z očeta. Ni šlo. Potem so vsi štirje, še Matjaž in Robert, začeli z rokami kopati v breg,« ni mogla več ustaviti joka. »Ko jim ga je uspelo potegniti izpod štora, sem čutila, da ga ni več. Zelo hitro je prišla intervencija, a mu ni bilo pomoči. Zdrobilo mu je hrbtenico, poškodovalo srce, ves je bil stlačen. Gozd mi je vzel moža!«
Najbrž nihče ne dvomi, da je bila to za Darko in za otroke nepopisno težka izkušnja. »Ko so mrtvega prinesli na dvorišče, sem ga potipala, rekla 'moj je', potem pa omedlela. Kaj naj rečem, on je bil na tem griču vse! Jaz sem živela zanj, za otroke, nikoli nisem razmišljala o sebi. Zdaj pa on ne more videti najinih otrok, vnukov, ne more videti narave. Življenje je krivično in čisto prekratko. Ljudje pa se danes prepirajo zaradi malenkosti ...«
Ja, saj. Darka ni končala srednje šole, nikoli ni bila v službi, moževe smrti še zdaj ni prebolela, zdravje jo iz meseca v mesec bolj opozarja, diagnoze se nizajo druga za drugo, konec leta ji je po hudi Alzheimerjevi bolezni umrla še mama, ki ji je bila zadnjih osem let v veliko oporo na kmetiji, otroci so brez služb, pred Natašo je še zelo dolga pot do kruha, kmetija propada, kot pravi sogovornica, lahko preživi le dve kravi ali šest ovac, družine ne more več, zemlja v bregu je lapornata, nerodovitna, podi v hiši, ki sta jo s tako ljubeznijo gradila z Viktorjem, se udirajo, položnice vsak dan prihajajo, dohodka pa od nikjer nobenega ... Saj bi se še kamen zlomil.
Darka je obupana, na koncu moči. Otroci ji fizično pomagajo, kolikor le morejo, tudi v času našega obiska so se najstarejši trije sinovi sprehodili skozi kuhinjo, vljudno pozdravili, potem pa sklonjenih glav odšli vsak k svojemu opravilu na kmetiji.
»Vem, da bi morala biti močna, a ne gre več. To je šok, ki traja. Še zdaj se počutim kot novorojen teliček, ki še ne zna hoditi. Ves čas imam pred očmi Natašo, kako naj ji pomagam? Odgovorna sem zanjo, rekla sem si: 'Darka, živeti moraš za Natašo,' a sem čisto nemočna. Če bi bila zdrava ... ooo, šla sem celo v tečaj za maserje, a koga bom tu gori masirala. Zdaj bi se šla rada učit še izdelave vitražev. To me zelo zanima. In restavratorstvo. Nekdo mi je že pripeljal starinsko komodo, ki jo počasi obnavljam. Trudim se na vso moč, da bi kaj zaslužila, a kmečkih del v tem bregu se ne morem več lotiti. Včasih se počutim staro sto let. Noge mi odpovedujejo, od težaškega dela in toliko porodov mi je izstopila maternica. Operirali so me, a ne bom smela nikdar več dvigniti več kot dva kilograma. Na kmetiji pa to ne gre.«
Kaj, zdaj pa še sin ...?
Še dodatno je Darko zvilo pred dvema mesecema. David, eden od mlajših sinov, je delal v gozdu, pa ga je »potrkljal hlod,« razlaga. »Ima zlomljeno medenico, zdrobljen komolec, polno udarnin. Ravno zdaj je v zdravilišču, a pravijo, da bo z njim vse v redu. Postavili so ga na noge, malo že hodi. Ko sem izvedela za nesrečo, se mi je za hip ustavilo srce, sesedla sem se. Kaj, zdaj pa še sin ...?«
V tistem trenutku se je iz gozda, skupaj z sestrico Natašo in nečakinjo, Natalijino hčerko Arnelo, vrnil Leon. Nabrali so nekaj borovnic. »Če nam kdo od prijateljev naroči, radi naberemo. Za kakšen evro,« pojasni Darka. »Toda odkar so sprejeli zakon, da vsak lahko nabere le dva kilograma, ne moremo nič. To je že Viktorja hudo prizadelo. Z dvema kilogramoma se mu ni izplačalo iti v Ljubljano. Tudi registracija dopolnilnega dela mu ni nič pomagala. Finančno nam je že takrat začelo iti navzdol, a je mož že našel kakšno rešitev. Celo za obnovo strehe mu je uspelo nekako privarčevati denar. To smo s skupaj z otroki rešili že po njegovi smrti, saj nam je dobesedno teklo v spalnico, če je deževalo. Mislim, da nas je tisto leto prav delo reševalo, da se ni vsem skupaj zmešalo.«
Dolgo, predolgo, je Darka skrivala revščino, nemogoč socialni položaj, zdaj ne gre več. Mala Nataša, prijeten deklič, kot noč temnih oči, z dolgo in debelo kito vranjih las, si ne želi nič drugega, kot da »bi bilo čim prej konec šole in bi lahko šla na počitnice k sestri Raheli v Belo Krajino, ki bo kmalu dobila dojenčka.« Njena mama pa iz trpkih izkušenj ve, da življenje ni tako enostavno. Zelo bo hvaležna za kakršno koli pomoč, v materialu za obnovo hiše, pohištvu, oblačilih, denarju.
»Vse bomo nadvse hvaležno in spoštljivo sprejeli. Hudo mi je, ker moram ljudi prositi za pomoč, veste, mi smo hribovci, trdi in vztrajni, a v tem trenutku ne vidim drugega izhoda. Zaradi Nataše, njej moram biti mama in oče hkrati. Vsak dan ji rečem 'Rada te imam,' možu, na žalost, sem to rekla premalokrat, zdaj pa mu ne morem več,« pred slovesom še poudari Darka Levičar.
