Tiskane izdaje
Pobude za nove male hidroelektrarne niso vključene v pravkar sprejeti prostorski načrt tolminske občine, zato mora lokalna skupnost najprej opraviti kopico dragih in zamudnih okoljevarstvenih študij, kar bo naložbe v tovrstne energetske objekte ustavilo za več let.
Male hidroelektrarne so poleg kajakaškega centra pri Modreju druga večja pobuda, ki je občini ni uspelo spraviti skozi birokratsko in okoljevarstveno sito za strateški prostorski dokument. Občina je sicer dolžna vsaki dve leti preverjati pobude za male HE, kar na načelni ravni omogoča poseg v prostorski načrt. »To ne pomeni, da so pobude za male hidroelektrarne za vselej blokirane, pomeni pa prehodno obdobje zaradi vrste potrebnih študij, ki pa niso ne poceni in ne časovno kratke,« je opozoril vodja oddelka za okolje in prostor v tolminski občini Miran Drole.
Za študije več stotisoč evrov in pet let
Veliko dozdajšnjih elektrarn in novih predvidenih lokacij na Tolminskem je znotraj območja Nature 2000, kar zahteva podrobnejšo presojo glede vpliva teh elektrarn na okolje in možnost gradnje. Za nameček so vse na poplavnem območju, zato bo morala občina opraviti še študijo poplavne ogroženosti za celotno območje. Med šestletnim postopkom oblikovanja novega prostorskega načrta je skupnost opravila zgolj poplavno študijo za kajakaški center na modrejski ravnini in v industrijski coni Na Logu. Pri celoviti presoji vplivov MHE na okolje je zavod za varstvo narave vztrajal, da mora občina pred umestitvijo novih hidroelektrarn izdelati študijo vpliva vseh obstoječih hidroelektrarn na okolje, in nato opredeliti, na katerih območjih rek je gradnja še možna. Drole ocenjuje, da bi bil strošek omenjenih študij več sto tisoč evrov, vsi postopki pa bi lahko trajali do pet let: »S tem smo se soočili že sredi priprave prostorskega plana. Takrat si tega nismo mogli privoščiti niti časovno niti denarno«.
Ali bo občina sama financirala drage študije ostaja odprto vprašanje. »Gre za zasebne interese. Koordinacija res poteka na občinski ravni, financiranje pa je druga zgodba, glede na to, da bodo objekti v zasebni lasti,« je dodal. Vlagatelji v MHE morajo sicer plačati koncesijo v višino 4,2-odstotka od proizvodnje, 60 odstotkov koncesnine pa se steče v občinski proračun, ostalo pobere država.
Vlagatelji opozarjajo na pomanjkljive postopke
Gradnja hidroelektrarn - v občini jih doslej deluje 15 - z novim prostorskim načrtom sicer ni povsem zastala, saj so nekateri vlagatelji pridobili gradbeno dovoljenje še po starem prostorskem dokumentu. Tolminska upravna enota, ki je v zadnjem času prejela štiri vloge za gradnjo MHE, je zadnja gradbena dovoljenja izdala leta 2006 za MHE Slap ob Idrijci in nazadnje lani za MHE Zarakovec. Vlagatelj Stanislav Ortar je na izvedbo 1,8 milijona evrov vredne naložbe, ki bo dajala 2,2 milijona kWh proizvodnje na leto, čakal šest let: »Hidropotencial obstaja, toda treba se je odločiti, ali lahko delamo ali ne. V Evropi države same izpeljejo postopke, s katerimi se moramo tukaj ukvarjati investitorji. Tako določijo lokacije za potencialne naložbe, medtem ko tukaj dela vsak sam, zato so tudi projekti pomanjkljivi, veliko se načrtuje brez potrebe in izgublja denar, čas in energijo«.
Potencial 50 malih elektrarn v 15 letih
V Društvu malih hidroelektrarn Soča menijo, da je dolgoročni potencial celotnega Posočja 50 novih malih hidroelektrarn v naslednjih 15 letih. Kakor opozarja predsednik društva Ivan Hvala, energetiki ocenjujejo, da bi skupaj z dolvodnimi pretočnimi elektrarnami v Sloveniji s skupno močjo najmanj 1000 MW pridobili vsaj 2000 GWh pretežno vršne električne energije - od tega v tolminski občini 250 GWh oziroma osmino celotne nove slovenske proizvodnje.
