»Greš, a s pametjo in srcem,« je vedno dejal

Niso ga vzele gore, vzela ga je usoda, je le eden od odzivov na smrt odličnega slovenskega alpinista, gorskega reševalca, ekstremnega smučarja in učitelja smučanja Dava Karničarja. V resnici si je težko predstavljati, da človek, ki je kot prvi Zemljan smučal z vrha najvišje gore sveta, konča življenjsko pot v domačem gozdu. Da je zanj usodno drevo na pragu domače hiše, medtem ko mu niso mogli do živega 8091 metrov visoka Anapurna, K2, Everest.

»Alpinisti in pomorščaki smo privilegiranci, nikdar ne preplujemo, ne preplezamo in ne presmučamo niti delčka našega sveta, zato nam nikdar ne zmanjka novih izzivov,« je Davo Karničar dejal oktobra leta 2000 po uspešnem spustu z vrha 8848 metrov visokega Everesta. Prvi Zemljan je bil, ki mu je to uspelo. A njegovi podvigi se niso začeli in končali z Everestom. Ta je bil morda le krona vsega.



Po veliki sobotni pustolovščini pred 19 leti, ko si je v čudovitem in jasnem vremenu, a peklenskem mrazu, na vrhu najvišje gore sveta nadel smuči in neprekinjeno smučal do baznega tabora, je za Delo povedal, da je presrečen. Noge so pekle, a je vseskozi verjel, da mu bo uspelo, čeprav je malo odpravo komaj štiri leta pred tem silni vihar skoraj odpihnil z vrha gore.

Smučarski Hillary Everesta

Eden najboljših slovenskih alpinistov Viki Grošelj Karničarja večkrat opiše kot smučarskega Hillaryja Everesta. »Pri njem sem občudoval predvsem to, da se je v enem človeku tako nakopičilo znanje, potrebno za vrhunskega ekstremnega smučarja. Bil je izvrsten alpinist, odličen alpski smučar, v mladosti ves čas na meji med reprezentancama A in B, nekaj časa tudi serviser. Do popolnosti je torej poznal alpinizem, smučanje in tehnologijo. Ne poznam osebnosti, ki bi imela te tri komponente tako povezane v celoto, kar je bil tudi eden od vzrokov za njegove uspehe.«



Da je bil kleni Jezerjan vztrajen, priča Grošljeva anekdota po prvem neuspelem poskusu smučanja z Everesta: »Davo je takrat dobil ozebline, v Katmanduju smo izvedeli še za razsežnost tragedije na gori. Obenem smo ga tolažili in spodbujali, da bo lahko še poskusil. In fant je to vzel zares ter štiri leta kasneje smučal z vrha.« Kako težko je že priti na start, kaj šele smučati z osemtisočaka, navadnim smrtnikom najbrž ni čisto jasno.

»Smučanje z vrha je precej težje kot sam sestop. Porabiš več kisika, tam pa ga je že tako malo. Zato je vse, kar mu je uspelo, občudovanja vredno. Everest je bil zagotovo vrhunec Davove smučarske in gorniške kariere, a se s tem ni zadovoljil,« pojasnjuje Grošelj, ki je bil s Karničarjem na petih odpravah.

Njegovo življenjsko poslanstvo

»Ekstremno smučanje je moj šport, moja miselnost, življenje samo,« je oktobra leta 2000 povedal v intervjuju za Guardian, potem ko se je spustil z vrha Everesta do baznega tabora po smeri prvopristopnikov, kar je bilo zanj edino sprejemljivo. »Čutil sem, da je to smučanje moje življenjsko poslanstvo. Rodil sem se s tem talentom in moja dolžnost je, da ga izkoristim. Kaj si o tem misli preostanek sveta, ni moja stvar,« je poskušal pojasniti – ne prvič in ne zadnjič –, kaj ga je gnalo v belo nevarnost. In pokazal, da ostaja zavezan zgolj sebi, družini in goram.

»Smučanje z Everesta in K2 sta dosežka, poznana širši javnosti. Je pa tu še vrsta drugih alpinističnih smučanj, s čimer je Karničar pomikal meje više in više. S svojim odgovornim pristopom, kar je kazal tudi v tem jesenskem obdobju življenja, ko je ves svoj čas posvečal smučanju in alpinizmu ter to prenašal na mlajše generacije,« je povedal strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije Matjaž Šerkezi. »Bil je duša, predana hribom. Ko si bil z njim, se je videlo, da diha in živi za hribe. Opisoval jih je na tak poseben, poetičen način.«

Karničar je, kot sta v knjigi Zgodovina slovenskega alpinizma zapisala Peter Mikša in Urban Golob, opravil več kot 1500 alpinističnih tur, s solo ponovitvijo Bonattijevega stebra v Druju leta 1988, s severovzhodno steno Eigerja, z Mont Blancom in vzhodno na Matterhornu. Med letoma 2000 in 2006 je smučal z najvišjih vrhov sedmih celin. Idejo, da bi smučal z vseh 14 najvišjih vrhov sveta, je pred leti hitro zavrnil. Makalu in Kangčendzenga po njegovem mnenju ne bosta nikoli presmučana v skladu z njemu lastno etiko – neprekinjeno smučanje z vrha gore do baznega tabora. Edino, kar šteje.

O vsem je trikrat premislil

Snemalec Rožle Bregar je s Karničarjem ravno snemal film, ne le o alpinističnih podvigih, pač pa tudi o Davovi življenjski filozofiji. »Želeli smo posneti dokumentarni film na malo drugačen način in lovili ravno 20. obletnico smučanja z Everesta. Davo je želel skozi film prenesti svojo ljubezen do hribov na mlade, v ospredju so pa še vedno on sam in njegovi podvigi. Poudarek je tudi na prijateljstvu s Francem Oderlapom, o katerem je večkrat dejal, da brez njega tudi spusta z Everesta ne bi bilo.«

Bregar je povedal, da so letos na Aljaski preživeli mesec dni, v divjini, kjer ni žive duše. »Ko se stiskaš v šotoru, si marsikaj poveš. Spominjal se ga ne bom toliko po njegovih podvigih kot po razmišljanju. Bil je vrhunski alpinist, ki je šel v hribe vedno z glavo. O vsem je trikrat premislil. Zaupal je notranji sili, ki ga je gnala, in zame je to pri človeku najbolj pomembno. Njegovo bistro razmišljanje je tisto, po čemer se ga bom najbolj spominjal. Greš, a s pametjo in srcem, je vedno dejal.«



Globok vpogled v Dava Karničarja, človeka, ki je bil po mnenju mnogih arhetip ekstremnega športnika, daje 52-minutni dokumentarni film Neustavljiv. Predan, zavezan naravi, sebi.

»Nedosegljivo je vse, za kar se ne potrudimo dovolj. Vse, kar si sicer močno želimo, a ni sestavni del našega utripanja, želenja, hotenja, naših prizadevanj. Takšne stvari, za katere nimamo darov, talentov, k čemur nismo nagnjeni. Če pa odkrijemo svoj talent in se zavedamo, da je treba tudi trdo delati za dosego kateregakoli postavljenega cilja, potem pa lahko dosežemo vse,« pove Karničar v uvodnih minutah in že s tem strne svoja poslanstvo in življenjsko filozofijo.