Grobišča kot skrivališča genocida

Ljubljana - Po mnenju Andreje Valič lahko dosedanja odkritja povojnih pobojev že opredelimo kot genocid, ki so ga komunistične oblasti izpeljale nad drugače mislečimi. Valičeva je izpostavila tudi nekaj vprašanj, na katere še ni odgovorov: o krivcih in izvršiteljih zločina, o politični volji, ki bi zmogla identifikacijo žrtev, dostojen pokop in spomenik, o etiki in civiliziranem odnosu do nikoli sojenih, a neusmiljeno umorjenih žrtev.

Neodgovorjena so vprašanja o pravu, o ukazovalcih in izvršiteljih zločina, o sposobnosti njihovega prepoznavanja in privedbi pred sodišča. Ostaja še vprašanje odgovornosti za prevaro, s katero so tedanje britanske oblasti konec maja 1945 poslale s Koroške nazaj v Slovenijo 11.850 Slovencev, ki so bili pozneje z redkimi izjemami zunajsodno umorjeni. Opozorila je še na razpravo o totalitarizmih, ki intenzivno poteka v Evropi. Pri nas pa se napada ljudi, ki po desetletjih ukazanega molka pripovedujejo svoje zgodbe in se jih označi z revanšisti, ali pa se napada zgodovinopisje, ki podira gnile tabuje, ustvarjene za utrjevanje večnih resnic, ki so jih drugje že zdavnaj pospravili na smetišče zgodovine, je poudarila Andreja Valič.

Kam jih pokopati?

Predsednik komisije vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman je najprej nanizal vrsto znanih citatov iz zadnjih dveh let, ki poskušajo relativizirati krivdo in greh zločina. »Rop, umor in laž so substanca ali deviacija?« se je pri tem vprašal. Sprava, ki zajema pokoro in kesanje, je postala zlorabljen pojem. Ukvarjamo se s spomenikom namesto z žrtvami. Pojasnil je še, da zdaj v Hudi Jami urejajo infrastrukturo in posebno pokopno mesto, v katerega bodo aprila prenesli doslej odkopane žrtve. Nato se bo treba odločiti, kaj storiti s preostalimi posmrtnimi ostanki žrtev, ki so še v jašku, in kam jih pokopati. Čakajo, kdaj bo ministrstvo za kulturo Hudo Jamo razglasilo za kulturni spomenik državnega pomena.

Vodja službe za vojna grobišča na ministrstvu za delo Marko Štrovs je poudaril, da niti 20 let po osamosvojitvi ni nič narejenega glede prikritih grobišč. Od 600 evidentiranih lokacij ni niti ena urejena kot vojno pokopališče žrtev komunistične oblasti. Na primer v grobišču Pod Krenom ležijo okostja in nihče ni pomislil, da se jih prekoplje. Vendar to ni pokopališče, ampak morišče in skrivališče. »Ni prav, da tam ostanejo žrtve, ki bodo tako ostale neznane in brez časti.« V Hudi Jami pa se je prvič pokazala vsa strahota zločina, kar je sprožilo tudi politična nasprotovanja. Uradnih sicer ne, je pa bilo pri odkrivanju in urejanju veliko zapletov in ovir, je dejal Štrovs.

Psihologinja Lia Katarina Kompan Erzar pa je govorila o travmah, ki se bodo prenašale iz generacije v generacijo, dokler se ne bo opogumil prvi, ki bo priznal, kako težko je živeti s krivdo ubijanja. Menila je, da je največja groza pobojev to, da so povezani z zlorabo, izdajstvom, manipulacijo in prikrivanjem.