Tiskane izdaje
Približno 230 beguncev in migrantov, ki so že od sobote dopoldne čakali na prestop meje, je iz ure v uro postajalo vse bolj nestrpnih. Ko je že kazalo, da bodo stvari ušle izpod nadzora, so slovenski policisti utrujene ljudi vendarle začeli spuščati čez mejo, kjer so nanje čakali avtobusi.
»Na smrt sem utrujena. Hudo je ... Dva dni smo čakali. Nobene informacije nismo imeli,« je povedala Iračanka iz Bagdada, ki je med prvimi prečkala mejo. Na prsih je tesno stiskala poldrugo leto staro hčerko Ritag. Na poti iz Iraka sta − skupaj s štirimi sorodniki − že štiri tedne. Njena sestra je pred vstopom na avtobus padla v histeričen jok, mešanico olajšanja in globoke travme.
Starejša gospa se je le nekaj metrov od avtobusa zaradi izčrpanosti zgrudila. Na pomoč so ji hitro priskočili lokalni pripadniki Rdečega križa in jo oskrbeli. Mlajši moški so, še vedno jezni na policiste, mahali z rokami. Za ograjo − na hrvaški strani meje − se je še okoli 200 ljudi v babilonu jezikov prepiralo o tem, kdo bi moral prvi prečkati mejo. Človeška sila je otroke pritiskala ob policijsko ograjo. Na trenutke je kdo zakričal. Nekaj žensk je jokalo. Vse skupaj je − v idiličnem podeželskem okolju − delovalo kot nekakšen tematski park moderne človeške tragedije. A tragedija beguncev je še kako resnična.
In iz dneva v dan narašča.
»Hočem v Nemčijo. V Nemčijo. Ne zmorem več. Zakaj nam nihče ničesar ne pove? Zakaj nas obravnavajo kot živali?« je dejal Arslan iz okolice Damaska, ki se je z begom v Turčijo izognil vpoklicu v režimske oborožene sile in, kot pravi, pobijanju svojih ljudi. »Na poti sem mesec dni. Težko je bilo, a zdaj sem, če drugega ne, vsaj na varnem. Vem, da poti še ni konec. Upam, da nas bo Evropa sprejela,« je dodal sirski mladenič.
Vidno utrujeni, a v svojih reakcijah absolutno korektni policisti, ki so bili na položajih od zgodnjih jutranjih ur, so prvih petdeset beguncev skozi kordon spustili po dvaintridesetih urah čakanja. V prvi skupini so bile izključno družine z otroki, kar je med preostalimi čakajočimi po dolgih tesnobnih in živčnih urah, ki jih je zaznamovalo tudi nekaj manjših incidentov, vendarle umirilo razpoloženje.
»Ključno je, da zdaj ne naredimo kakšne napake. Svoje aktivnosti ves čas usklajujemo s policijo. Vedeti morate, da je to operacija slovenske vlade, mi smo le asistenti. Na prvem spisku za prestop meje so bili le ljudje z arabskimi imeni, tu pa imamo ljudi iz številnih držav. Ljudje so nervozni. Poskrbeti moramo, da ne izbruhnejo nemiri. Najti moramo ravnotežje. Zato moramo vse begunce in migrante obravnavati enako,« nam je povedal Takayuki Ueno iz Urada Združenih narodov za begunce (UNHCR), ki je v Slovenijo prišel iz Budimpešte.
Foto: Jure Eržen/Delo
Na maloobmejni prehod Rigonce se je že spuščala noč, ko je prvi avtobus v spremstvu policije begunce odpeljal proti namestitvenemu centru v Dolgi vasi. Ljudje so med okrepljenim policijskim kordonom počasi prestopali mejo in nas spraševali o tem, kam gredo in »kako se pride do Nemčije«.
Podobno kot v Rigoncah se je tudi na bližnjem mejnem prehodu v Obrežju v zadnjih dveh dneh močno spremenila etnična sestava beguncev in migrantov, saj veliko Sircev potuje v družinah, ki so imele pri namestitvi v centre znotraj države prednost. Posredno je to poskrbelo za povečanje napetosti med moškimi, ki so – proti svoji volji – ostali zadaj.
»Tu sem že tri dni. Skupaj s stricem spiva na prostem, saj s seboj nimava šotora. Umazan sem, rad bi se pošteno umil. Sram me je. Utrujen sem in prav nobenih informacij nimam o tem, kaj se dogaja in kaj bo z nami. Ženske in otroke so včeraj zjutraj ločili od nas in jih odpeljali naprej,« je dejal 27-letni Kinan Karam iz popolnoma opustošenega sirskega mesta Homs. »Kakšna bo naša usoda? Zakaj moramo čakati? Zakaj gredo nekateri naprej, nekateri pa smo tu že tri dni? Kje so avtobusi? Je avstrijska meja odprta? Ali Nemčija še sprejema sirske begunce?« je kar vrelo iz izčrpanega mladeniča. »Vse ljudi bi morali obravnavati enako. Sem kristjan, a tega tu ne vidim. Nekateri imajo prednost in to me zelo moti,« je nadaljeval Kinan, ki si želi priti na Nizozemsko, kjer že dve leti živi njegova sestra, prav tako begunka iz Homsa. »Pravi, da mi lahko zelo hitro najde službo, a takoj, ko bo možno, se bom vrnil domov,« je dodal Kinan, ki je iz Sirije čez Turčijo, Grčijo, Makedonijo, Srbijo in Hrvaško potoval 35 dni.
Foto: Jure Eržen/Delo
Podobno kot drugi begunci in migranti je bil tudi Kinan izjemno hvaležen številnim prostovoljcem, aktivistom in humanitarcem, ki so v zadnjih treh dneh tako rekoč v celoti poskrbeli za stotine ljudi na njihovem dolgem potovanju proti obljubljenim deželam.
»Do danes tu skoraj ni bilo mogoče videti prisotnosti države. Vse je bilo odvisno od nas, prostovoljcev. Pripravljali smo hrano, zbirali vso mogočo pomoč, skrbeli za informiranje ljudi. Tudi s pravnimi nasveti. Rdeči križ je šele danes postavil svoj šotor. Koordinacija je slaba, a v resnici ni potrebno veliko, da bi vse skupaj lahko potekalo zelo tekoče,« je dejala prostovoljka Urša Regvar.
